OD ČLOVEKOVIH PRAVIC DO ČLOVEKOVIH DOLŽNOSTI
»Letos mineva petdeset let od razglasitve Splošne deklaracije človekovih pravic.
Podlaga za dokončno vsebino Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo razglasili v Združenih narodih leta 1948, so bila mednarodna vedno bolj priznana načela o človekovih pravicah. V pravni znanosti po svetu in tudi v Sloveniji je bil sodoben katalog človekovih pravic poznan že dolgo pred tem. Profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Leonid Pitamic je razgrnil sodoben katalog človekovih pravic, ki jih priznavajo civilizirani narodi, v svoji knjigi »Država«, ki je izšla pri Družbi sv. Mohorja leta 1927. To njegovo znamenito delo je bilo splošno znano. V obliki zavezujočih mednarodnih dokumentov, ki so počasi nastajali od leta 1940 naprej, so bila ta načela navzoča že med drugi svetovno vojno in neposredno ob njenem koncu. Zlasti Američani so ves čas vojne vztrajno vgrajevali načela o spoštovanju temeljnih človekovih pravic, predvsem pravice do človekovega dostojanstva in do življenja brez strahu, v temeljne listine prihodnjega mednarodnega reda. Tako so bili postavljeni temelji za povojno ureditev svobodne demokratične družbe.
Bistveno za ureditev svobodne demokratične družbe je pojmovanje, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda in enakost trajni vrednoti. Zato je za ustavno demokracijo nujno, da je povezana z vrednotami. Na prvo mesto postavlja človekovo dostojanstvo in njegovo duhovno, politično in gospodarsko svobodo. V tem se razlikuje od totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost, svobodo in enakost.
Svobodna demokratična družba je ustavna ureditev, ki ob izključitvi vsakega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države. K načelom takega reda je treba šteti zlasti: spoštovanje človekovih pravic, pravica posameznika do življenja in svobodnega razvoja osebnosti, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z ustavo.
Da svobodna demokratična ureditev lahko na polno zaživi, zagotavljajo pravno določena pravila ravnanja, ki so nastala v dolgem zgodovinskem razvoju, v skladu z demokratičnim izročilom evropske pravne civilizacije. Na različne načine zagotovljena politična svoboda mnenja, izražanja, oblikovanja politične volje in združevanja vodi k večstrankarskem sistemu, ki vsebuje delovanje politične opozicije. Svobodne volitve, ki si sledijo v razmeroma kratkih presledkih, zagotavljajo ljudstvu nadzor nad vladajočo politično večino. Vlada je odgovorna parlamentu. Delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast preprečuje preveliko koncentracijo oblasti na enem kraju v državi. Državljanu je zagotovljeno svobodno ravnanje s priznanjem temeljnih človekovih pravic in z zelo obsežno zaščito, ki jo zagotavljajo neodvisna sodišča. Glavna varovalka celotnega sistema je predvsem ustavno sodstvo.
Vendar ustavno pravni in zakonski okvir sam po sebi ne zadostuje za vzpostavitev demokratične pravne države. Poleg vsega povedanega so nepogrešljivi gradniki demokracije okoliščine, ki izhajajo iz zgodovinskega razvoja in iz politične kulture. Pomenijo conditio sine qua non demokracije kot državne oblike in oblike upravljanja družbe. To so sociokulturni, duhovni in etični predpogoji.
Med sociološko kulturnimi pogoji opozarjamo zlasti na vlogo posameznika kot svobodnega nosilca svojega ravnanja. Patriarhalna zgradba družbe, ne glede na to, ali izvira iz stanovskega reda, iz kast ali iz mafijskih združb oz. klanov, ne dopušča, da bi prišlo do demokratične družbe. Demokracija namreč zahteva samozavestno in emancipirano družbeno sestavo. Brez tega demokracije ni mogoče uresničiti. Na to je že zdavnaj opozoril Alexis de Tocqueville v svoji klasični razpravi o demokraciji v Ameriki.
Pomemben sociološko kulturni pogoj je tudi določena enotnost med pripadniki družbene skupnosti. Med njimi mora biti vsaj minimalni skupni dogovor o temeljnih vrednotah za urejanje skupnega življenja. Poleg tega v družbi ne sme biti skrajnih gospodarsko-socialnih nasprotij.
Za oblikovanje demokratične politične volje mora v družbi obstajati tudi določena stopnja srčne kulture, duhovne zrelosti in izobrazbe. Demokracija zahteva predvsem dobro razvit vzgojno-izobraževalni sistem. Določen obseg znanja, vedenja in sposobnosti za kritično presojo pri ljudeh je osnovni pogoj za to, da bi ti lahko pravilno ocenjevali izvajanje politične oblasti in jo v določeni smeri bodisi legitimirali ali pa ji legitimnost odrekli. To ne pomeni prevlade izobražencev. Tudi običajen človekov zdravi razum ali po domače kmečka pamet, ki je nepogrešljiv za demokratično oblikovanje volje in ki ga pridobimo z izkušnjami, temelji na podlagi tega, kar znamo, kar vemo in smo to sposobni ocenjevati. Če tega ni, ostanejo volitve in odločanje volivcev na stopnji gole osebne naklonjenosti ali odpora do predlaganih kandidatov.
Nepogrešljiv za demokracijo je svoboden pretok informacij in komunikacij znotraj družbe. Šele odprto informiranje o dogodkih, predlogih in programih, izmenjava pogledov in mnenj tudi v javni razpravi, ustvari stanje, ki omogoči državljanom, da aktivno sodelujejo v procesu političnega odločanja. Demokracija ne more obstati, če je informiranje enostransko in omejevano in če ni možnosti, da bi slišali obe strani. V takem primeru ostane le navidezno kritje za neko drugo politično vsebino. Uresničevanje pravice do svobode izražanja ter do svobode tiska, občil in do informiranja nasploh šele vzpostavlja demokracijo.
Bistven pogoj za demokracijo je tudi dovolj visoka stopnja demokratičnega etosa pri državljanih in pri nosilcih političnih funkcij, zlasti njihova pripravljenost, da sprejemajo politične odločitve v skupnem interesu vseh. Etos demokracije je potemtakem etos sodelovanja.
Pri šolskem sistemu je posebnega pomena svoboda izobraževanja. To ne pomeni samo, da je do splošno izobraževalnih šol omogočen enak dostop do vseh, ampak tudi, da šolstvo ni v izključni pristojnosti države, temveč ga zagotavljajo tudi zasebne šole. Šolski sistem ima dvojno nalogo in sicer izobraževanje in vzgojo, povedano z drugimi besedami: podpora učencem pri njihovem duhovnem in družbenem razvoju.
Poslanstvo šole kot ustanove zajema več področij. Na eni strani naj bi razvijalo osebnost učenca kot posameznika, na drugi strani pa naj bi s posredovanjem poklicnega znanja usposobilo za delo. Poleg tega je treba upoštevati potrebo po osnovni državljanski vzgoji in izobrazbi, ki v interesu javnosti vsebuje socialne in politične vsebine. Prav tu je treba videti tudi meje poslanstva javnih šol. Ideološko poučevanje učencev s strani učiteljev je v nasprotju s konceptom javne šole, ki mora biti v tolerantni skupnosti dom vseh otrok. Z enako odločnostjo, s katero se zavzemamo za državljansko vzgojo, ki je potrebna za razumevanje demokratične družbe in za vzbujanje sposobnosti za samostojno kritično ocenjevanje, odklanjamo šolsko poslanstvo, ki je usmerjeno le k posredovanju določenega političnega svetovnega nazora ali celo za vzgojo k uporu ali nihilizmu.
Pri obeh nalogah šolskega poslanstva, tj. pri izobraževanju in pri vzgajanju, je potrebno upoštevati, da ima pri posredovanju znanja prednost šola, pri vzgoji pa starši. Državne in starševske dolžnosti za vzgojo so sicer kvalitativno enakovredne, vendar mora šola spoštovati celostno predstavo staršev o vzgoji njihovih otrok.
V svobodni demokratični družbeni ureditvi je svoboda duha tudi na področju izobraževanja trajno prisotna ustavna vrednota. Svoboda v ustavno-pravnem smislu pa pomeni hkrati vedno tudi upoštevanje omejitev v dobro skupnosti; upoštevati moramo poleg ustavnih omejitev tudi pravice drugih in omejitve nravnih zakonov.
Poleg posredovanja znanja učencem mora šola omogočiti tudi njihovo vključevanje v življenje sodobne demokratične družbe in jim omogočiti, da se razvijejo v samostojne in odgovorne osebnosti, ki svobodno delujejo v okviru družbene skupnosti. Iz tega izhaja dolžnost države, da proces izobraževanja oblikuje tako, da da imajo učenci možnost, da doživijo v kritično osebo z lastno opredelitvijo. Uresničenje tega cilja v praksi omogoča izbira izobraževalnih vsebin po različnih pedagoških predmetih. V tem pogledu pripada predmetom, kot so zgodovina, družboslovne vede, deloma tudi pouku slovenskega jezika, poseben pomen za oblikovanje državljanske predstave sveta. Predmeti, kot so matematika, naravoslovne znanosti, jeziki, pa tudi drugi poklicno usmerjeni predmeti pospešujejo razvoj sposobnosti za neposredno ali posredno opravljanje poklica. Kulturni, likovni, glasbeni in športni predmeti, religija in etika pa vtisnejo osebnosti osebnosti pečat v njenem humanem smislu.
Ustavno izražena zahteva po svobodnem razvoju osebnosti pride na področju izobraževanja do izraza v zapovedi tolerantnosti. Zapoved tolerantnosti združuje različna načela in vrednote svobodne demokratične družbe, iz česar izhaja tudi zahteva po tolerantni šoli. Tolerantna šola ni samo obrambna pravica učencev in staršev proti poskusom državne indoktrinacije, ampak zavezuje tudi državo. Ta mora na področju šolstva zasledovati in zagotavljati tolerantnost nasproti drugače mislečim, pripravljenost na pomoč in človečnost kot temeljno podlago svobodne demokratične usmerjenosti.
Prizadevanja za uresničitev odgovorne svobode duha na področju izobraževanja se v institucionalni obliki pokažejo v pluralizmu šolskih oblik in tipov šol. Svoboda izobraževanja zagotavlja ustanavljanje zasebnih šol z lastnimi pedagoškimi in svetovnonazorskimi poudarki. To omogoča pluralizem izobraževalnih ustanov, kar zagotavlja polje svobode v širšem smislu svobodne demokratične družbene ureditve.
Človekove pravice in človekova svoboda so neločljivo povezane tudi s poznavanjem in priznavanjem človekovih dolžnosti. Zato ni presenetljivo, da se pripravlja nova mednarodna deklaracija in sicer o človekovih dolžnostih. Osnutek tega dokumenta našteva sedem glavnih grehov moderne družbe in sicer:
- politika brez načel
- trgovina brez morale
- bogastvo brez dela
- izobrazba brez vrednot
- znanost brez humanosti
- brezvestno uživaštvo
- želje po uspehu brez truda in odpovedi.
Da ne bi prišlo do takih odklonov, lahko pripomore tudi obrnjeno zlato pravilo, ki zagotavlja pravične medčloveške odnose. Pravilo, naj drugim ne storimo tega, kar ne želimo, da drugi storijo nam, kaže dopolniti z njegovo pozitivno obliko, ki pravi: delaj drugim to, kar želiš, da drugi storijo tebi. In naprej: če imamo pravico do življenja, potem imamo tudi dolžnost, da življenje spoštujemo. Če imamo pravico do svobode, smo dolžni spoštovati tudi svobodo drugih. Če imamo pravico do varnosti in do življenja brez strahu, potem smo dolžni ustvarjati razmere, v katerih lahko vsak človek varnost tudi uživa. Če imamo pravico do sodelovanja v političnem življenju lastne države in pravico, da si izberemo politične predstavnike, potem smo dolžni z vsemi močmi sodelovati in tako zagotoviti, da so izbrani najboljši predstavniki. Če imamo pravico do dela pod pravičnimi in primernimi pogoji, da zagotovimo spodobno raven življenja zase in za svoje družine, smo dolžni, da z delom in svojimi sposobnostmi naredimo kar največ. Če imamo pravico do svobode misli, prepričanja in veroizpovedi, smo dolžni spoštovati misli, prepričanja in verska načela vseh drugih. Če imamo pravico do izobraževanja, potem smo se dolžni učiti kar najbolj poglobljeno in kjer je mogoče, svoje znanje in izkušnje deliti z drugimi. In nazadnje, če imamo pravico izkoriščati naravna bogastva, potem smo dolžni spoštovati zemljo in obnavljati ter skrbeti za njene naravne vire.«
(Objavljeno v reviji Tretji dan, let. 27, št. 11, str. 41–43)
