S Tatjano sva se nazadnje slišali med božično-novoletnimi počitnicami. Skrbna in pozorna, kot je vedno bila, je bila ona tista, ki me je poklicala. Kljub napredujoči bolezni je delovala pogumno, govorila preudarno in se živo zanimala zame in mojo družino. Ni se pritoževala. Edino jok na koncu pogovora, ko sva si obljubili, da bova molili druga za drugo, je bil slutnja tistega, kar je sledilo. Ne najin načrt, da pomlad prinese končno srečanje v živo, ampak odhod na počitek k Njemu.

Tatjana je bila dragocena sodelavka v gimnazijski zbornici. Rada je imela ljudi, nikoli jih ni obsojala, predvsem pa je bila občudovanja vredna njena strpnost v sprejemanju človeške različnosti. To so tudi lastnosti, ki so usmerjale njeno pedagoško delo v razredu. S svojimi sodelavci je preživela veliko časa na skupnih druženjih. V svoji skromnosti je bila vesela vsake pozornosti in priznanja. Tatjana je bila tudi skrbna in zanesljiva dolgoletna zunanja ocenjevalka na maturi iz angleškega jezika.

Prijateljice v aktivu se je spominjamo kot velike ljubiteljice vsega lepega – narave, umetnosti in urejenosti. Njen delovni prostor na mizi v kabinetu je bil urejen z veliko mero dobrega okusa: lonček s pisali, malo manjši za radirko, šilček in sponke, večji za škarjice, post-it-blok in vazica, v kateri je pristala vejica grma ali divje kutine, marjetica ali popek vrtnice – kar je pač našla na poti v službo od avtobusne postaje v Šentvidu do zavoda. Imela je smisel, kako se urediti, človek težko pozabi njene unikatne kose nakita. Znala si je vzeti čas za dobro knjigo, gledališko predstavo, svet je bil njen na potovanjih, pogosto pa se je rada mudila tudi na svojem vrtu. Ponosna je bila na svojo družino in se neizmerno veselila svojih vnukov.

Tatjana Košir je bila skromna ženska z veliko talenti. Najpomembnejši so prišli do izraza v času njenega trpljenja. Predano in z veliko zaupanja je skrbela za svojega hudo bolnega soproga, po upokojitvi pa je znala sprejeti tudi svojo bolezen, s katero se je borila skoraj desetletje. Preko nje je dozorela v modrosti in hvaležnosti za vsak dan, ko se je pogumno soočala z lastno minljivostjo in samoto. V tem nam je bila neprecenljiv zgled, s svojim pripovedovanjem o preizkušnjah pa je vztrajno odstirala pogled tja čez, kjer verujemo, da se je njeno dobro srce in utrujeno telo umirilo, ker počiva v Njem.

Lily Schweiger Kotar in kolegice iz aktiva

Zadnji skupni brezskrbni potep