Izkušnja maturantke s šolskim sistemom v Sloveniji: Ustvarimo aktivnega državljana! 

Zala Žnidarič, alumna 24. generacije maturantov na Škofijski klasični gimnaziji, je v Dnevnikovi prilogi Objektiv objavila svoje razmišljanje o šolskem sistemu v Sloveniji. V svojem zapisu odločno podpira misel o pomembnosti šolstva za razvoj slovenske družbe in o nujnosti modernizacija šolskega sistema. Hkrati poudarja, da ključno vlogo pri tem igrajo domišljija, ustvarjalnosti in aktivnost učencev med poukom. Danes je Zala je študentka prvega letnika programa Specialna in rehabilitacijska pedagogika na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Vprašanje, ki se mu dijak ali dijakinja ob koncu srednje šole nikakor ne more izogniti, je: »Kam si se pa vpisal/a?« S ponosom vedno znova odgovarjam, da sem si izbrala študij specialne in rehabilitacijske pedagogike. Nekateri so mojo izbiro odobravali, vse preveč pogost pa je bil odgovor: »Škoda te je. Kaj pa medicina, pravo, znanost?« Škoda me je za kaj? Za to, da bom pomagala vzgajati in izobraževati otroke, mladino, ljudi, ki bodo v prihodnosti oblikovali našo družbo?

Takšni odzivi veliko povedo o splošnem prepričanju, ki je žal še vedno precej razširjeno v družbi. Pri nas si nekaj vreden, če uspeš, imaš čim več nazivov, veliko denarja… Pedagoški delavci so neupravičeno premalo cenjeni. Se sploh zavedamo, da v resnici oni pomagajo, če hočete, izobraziti nove zdravnike in odvetnike, ki so, sploh prvi med njimi, upravičeno cenjeni? Še veliko pomembnejše pa je, da se mnogi izmed njih trudijo izoblikovati razgledane, zrele, odgovorne in sočutne ljudi.

Naučimo otroke igrati se

Ravnokar sem končala svojih prvih trinajst let šolanja in v tem času spoznala tudi učitelje, ki so svoje delo opravljali pač zato, da bi bili plačani. Tako ne trdim, da v šolstvu ni naveličanih in brezvoljnih zaposlenih (toda take ljudi lahko najdemo povsod), a sem se imela priložnost učiti od še precej več učiteljev in profesorjev, ki jih izjemno cenim. Kakovost pedagoškega kadra pa bi se, tako mislim, še izboljšala, če bi širša javnost pedagoški poklic bolj cenila in pedagogom tudi bolj zaupala.

Prva stvar, ki bi se torej morala v Sloveniji na področju vzgoje in izobraževanja zgoditi, je povečanje zavedanja, kako pomembno je šolstvo za razvoj slovenske družbe, druga pa je modernizacija šolskega sistema. Zakaj so v zadnjem času težnje po modernizaciji čedalje glasnejše? Ne zato, ker bi bil trenutno naš šolski sistem slab. Slovenskim otrokom in mladim je omogočenega precej več kot marsikaterim drugim, prav tako znanje ni slabo, vendar to za življenje v današnji družbi in tudi nadaljnji razvoj le-te preprosto ni dovolj. Če si tudi v prihodnosti želimo gospodarskega napredka, odgovornih, kritičnih, a hkrati aktivnih državljanov, ki ne delajo samo zase, temveč znajo sodelovati, delati za skupno dobro in družbo tako voditi naprej, so spremembe šolskega sistema izjemnega pomena.

Z modernizacijo pa nikakor ne mislim digitalizacije. Situacija s sodobno tehnologijo me je namreč začela izjemno skrbeti. Lanskega septembra sem bila na izmenjavi na Škotskem. Fant, pri katerem sem bivala, je preživel na telefonu ali računalniku praktično ves preostali čas, ko nismo bili v šoli. Pogosto je igranje podaljšal pozno v noč. Med skupnim sprehodom je imel oči ves čas prilepljene na zaslon, saj je igral Pokemon go, med igro kegljanja pa je za dve minuti, ko sem bila jaz na vrsti za met, skočil na družbena omrežja, čeprav bi se lahko pogovarjal z mano. Žal to nikakor ni osamljen primer. Med učenci iste šole je bilo kar nekaj takih, ki so med odmori sedeli v svojem kotu s slušalkami na glavi in Applom v roki. Situacija se počasi, a vztrajno širi v Slovenijo. Užalostila me je ugotovitev mojega prijatelja, ki pri prostovoljnem gasilskem društvu vodi gasilske vaje za otroke: »Vsi igrajo Fortnite (računalniška igra) in se tako družijo med sabo, nogometa pa sploh ne znajo več igrati.« Vse to me sploh ne čudi, če pomislim na prizore, ki jih vse pogosteje vidim okoli sebe. Sedim na plaži in vidim, kako mamica svojemu dvoletnemu otroku, da bi lažje zaspal, v roke potisne pametni telefon; sedim v restavraciji in vidim, kako starši z žlico hranijo svojega otroka, ki je že čisto dovolj star, da bi jedel sam, a je preveč zaposlen z gledanjem risanke na telefonu. Pri tem, kot kaže, nihče izmed prej omenjenih odraslih ne ve, kakšno ogromno škodo povzročajo digitalne naprave razvijajočim se možganom.

Morda se zdi, da se šolstva ta problem ne tiče, a to še zdaleč ne drži. Težave pri učenju so pogosto (seveda pa ne v vseh primerih) posledica premajhne možganske aktivnosti v zgodnjih letih, za kar je v veliki meri kriva raba pametne tehnologije že praktično od rojstva dalje, o čemer predava srbski zdravnik Ranko Rajović, ki ga osebno zelo cenim. Kakšne so še posledice pretirane uporabe pametne tehnologije, igranja računalniških igric ipd., si lahko podrobno preberete v knjigi Manfreda Spitzerja Digitalna demenca, ki vam jo priporočam v branje. Sama pa bi omenila eno izmed pomembnih posledic, ki jo šola lahko zajezi: socialno izolacijo posameznika. Problem socialne izolacije se je zaradi situacije s koronavirusom še povečal. Ljudje smo socialna bitja, to je res, toda to je veljalo do zdaj. Čeprav se starejši ljudje pritožujejo (pogosto tudi upravičeno) nad nami, mladimi, da preveč »visimo« na telefonih, mi sploh še nismo generacija, ki bi jih imela v roki od prvega leta dalje. Če se prav spomnim, so pametni telefoni začeli postopoma prihajati na tržišče, ko sem obiskovala peti razred osnovne šole. Mi smo se v otroštvu še igrali zunaj, se skrivali in lovili. V najpomembnejših letih za naš razvoj smo še vzpostavljali stike in tvorili prva prijateljstva, to pa se zdaj lahko poruši, naša družba lahko postane družba individualistov, če ne bomo česa ukrenili.

Marsikateri starš je, kot lahko ugotovimo, če se malo ozremo naokrog, neizobražen na področju vpliva sodobne tehnologije na razvoj otroka, torej je ključno, da šolstvo naredi prvi korak k izobrazbi o tem tako otrok kot odraslih. Tako apeliram na vse pristojne na tem področju: ne zapirajte vrtcev in šol, ne selite pouka na splet in ga ne digitalizirajte, če je le mogoče, saj s tem otrokom odvzemate prostor sekundarne socializacije. Bojim se, da bo dolgotrajno zaprtje šol na tej razvijajoči se populaciji pustilo nepopravljive posledice (več dementnih ljudi, ljudi s kroničnimi boleznimi zaradi čezmerne teže, več depresije, zasvojenosti itd.), ki bodo prav tako hud zdravstven problem v prihodnosti. Menim, da bi moralo biti odprtje šol prvi ukrep vlade, takoj ko se razmere vsaj malo izboljšajo. Takoj ko se razmere spet povrnejo v stanje, kakršno je bilo pred epidemijo, pa naj uporaba telefonov v šolskem času (p)ostane prepovedana. Otroke je dandanes namreč treba naučiti igrati se, s tem pa jih učimo tudi sodelovanja, občutka za sočloveka in nenazadnje ustreznega funkcioniranja v družbi.

Kakšna modernizacija?

Na kaj torej mislim z modernizacijo? Prvič, snov učnega načrta je nujno treba skrčiti in jo hkrati približati edinstvenosti posameznika. Vsakdo ve, da kvantiteta ni enako kot kvaliteta, in prav to se pokaže tudi v šoli. Iz lastnih izkušenj lahko zapišem, da se po komaj nekaj mesecih od zaključka gimnazije spomnim približno 15 odstotkov snovi, ki smo se je učili pri kemiji, čeprav sem jo imela vsa leta zaključeno z odlično oceno. Podatkov je preveč, kvaliteta znanja pa marsikdaj celo slabša, kot bi bila, če bi se učili zgolj bistveno. Po mojem mnenju bi se morali pri vsakem predmetu vsi učiti osnov (s tem bi ohranili splošno razgledanost in jo celo izboljšali, saj prevelika količina podatkov v možganih ustvari zgolj zmedo, zapomnijo pa si ne niti bistvenega), večji poudarek pa bi moral biti na medpredmetnem povezovanju, ki omogoča ustvarjanje širše slike o snovi in s tem trajnejše znanje, ter izbirnih predmetih (podobno, kot se dijaki na gimnaziji v četrtem letniku intenzivneje pripravljajo za izbirne maturitetne predmete). Tako bi se namreč vsak posameznik prej usmeril na področja, ki ga zanimajo, kvaliteta znanja in samoiniciativa pri delu bi se izboljšali (zanimanje za snov je eden glavnih ugodnih psiholoških dejavnikov v procesu učenja), hkrati pa bi pridobil več znanja na področjih, na katere se bo najverjetneje usmeril tudi kasneje v življenju. Pouk bi tako v večji meri približali interesom posameznika in njegovi edinstvenosti, le-ta pa bi imel več časa in podpore za razvijanje svojih talentov in interesov.

Drugič, več poudarka bi morali dati razvoju domišljije in ustvarjalnosti ter učence aktivno vključiti v potek pouka. Konec koncev ni znanje tisto (v osnovi je seveda izjemno pomembno), ki ustvarja napredek – nove, inovativne ideje (izumi in inovacije) ga ustvarjajo. Kot bi rekel moj nekdanji odličen profesor fizike: »Ne jemljite znanja kot okvir, temveč kot ploščad, s katere lahko poleti vaša domišljija.« Otroke je tako treba izobraziti, jim pomagati »zgraditi ploščad«, a jim hkrati pustiti, da ustvarjajo, mislijo s svojo glavo, jim pomagati, ko »učijo svojo domišljijo leteti«. Pouk bi torej moral biti bolj dinamičen in vključevati več dejavnega sodelovanja učencev, hkrati pa bi jih moral spodbujati, naj znanje na inovativen način uporabijo, in jim pomagati pri realizaciji njihovih še neuveljavljenih idej. Zakaj ne bi na primer športnega dneva organizirala določena skupina učencev (s pomočjo športnega učitelja), ki jih to zanima, namesto da športne dneve in izlete vedno organizirajo učitelji sami? Naj se pri pouku organizirajo debate o temah, do katerih je večina učencev kritična, naj (še posebej najstniki, ki se radi upirajo) izrazijo svoje kritike, a naj jih tudi ustrezno argumentirajo in podajo možne rešitve. Tako jih bomo naučili, da so kritike potrebne za izboljšave v družbi, toda le, dokler so konstruktivne, in jih hkrati vzgajali za aktivne sodržavljane.

Tretjič, v učni načrt je treba vključiti več znanja, uporabnega v vsakdanjem življenju. Poznavanje delovanja politike in ureditve naše države je celo po končani srednji šoli še vedno izjemno slabo, čeprav ima takrat maturant že volilno pravico. Prav tako je v učni sistem vključenih premalo informacij o delovanju javnih ustanov (na primer bank), katerih storitve odrasla oseba pogosto uporablja, premalo je znanja o pametnem upravljanju z denarjem, varni rabi sodobne tehnologije in delovanju osnovnih računalniških programov, podjetništvu, samooskrbi, domačem vrtnarjenju in še bi lahko naštevala. Vse to so izjemno pomembna znanja, o katerih učenci v šolah slišijo premalo, čeprav so ključna za življenje in delovanje v družbi. Menim, da bi bilo vredno razmisliti o oblikovanju novih šolskih predmetov, pri katerih bi učenci te teme, še posebej v srednji šoli, ko so dijaki že dovzetnejši zanje, podrobneje spoznavali.

Četrtič, v učnem načrtu je vse preveč poudarka le na znanju in ocenah. Vem, da je neki način vrednotenja znanja potreben, in zdi se mi, da so ocene do neke mere koristne, vendar damo s pretiranim poudarjanjem njihovega pomena otrokom vedeti, da so talentirani in sposobni toliko, kot pokažejo njihove ocene. Te pa so v resnici zelo skop pokazatelj česarkoli, tudi znanja, saj je lahko tisto, kar smo se naučili za preverjanje znanja, že naslednji dan pozabljeno. Kaj šele če pomislimo na to, da bi morala ena številka opisati učenčevo zanimanje, sodelovanje pri pouku in njegov trud za dosego te ocene. Neki učenec se za oceno dve prizadevno uči več kot teden dni, medtem ko se nekdo drug za oceno odlično pred zvezke usede zgolj en večer pred ocenjevanjem. Prvi se lahko, še posebej če doma starši dodatno pritiskajo nanj in ne razumejo njegove stiske, počuti lenega in nesposobnega, čeprav to v resnici ne drži; je tako delaven kot talentiran, le da morda na področju, ki ga z ocenami ne merimo. Res je, veliko lahko na samopodobo otroka vpliva pomen, ki ga starši pripisujejo ocenam, toda kaj, ko so ocene glavni kriterij tudi za vpis na želeno srednjo šolo ali fakulteto. Največji paradoks je veliko pomanjkanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev, ki ga še bolj občutimo v času koronavirusa, na študij medicine pa se lahko kljub velikemu številu dijakov, ki želijo delati v zdravstvu, vpiše le manjše število izbrancev z najboljšimi ocenami. Je res ocena glavno zagotovilo za to, da bo nekdo dober zdravnik? Ker z ocenami ocenjujemo predvsem teoretično znanje, s tem diskriminiramo vse tiste, ki so na učnem področju nekoliko manj uspešni, so pa izjemno spretni pri delu z rokami. Po eni strani nam praktičnih poklicev, na primer vodovodarjev, čedalje bolj primanjkuje, po drugi strani pa otrokom ne omogočimo, da bi svoje ročne spretnosti bolje razvijali. Če bi jim to omogočili, bi jim dali vedeti, da so tudi te enako pomembne in dragocene kot znanje.

Razviti čut za soljudi

Eden od možnih načinov, kako bi lahko vse prej naštete točke združili in težave uspešno rešili, je odlična praksa, ki se je začela uveljavljati na Škofijski klasični gimnaziji in sem je bila deležna tudi sama – projektne naloge. Izvajajo se v drugem letniku, ko je projektna naloga individualna, in tretjem letniku, ko dijaki projektno nalogo pripravijo v manjši skupini. Kaj torej je projektna naloga in kakšne so njene prednosti? Projektna naloga je projekt, ki ga dijaki pripravijo v enem šolskem letu. Dijak najprej razmisli o tem, kaj njegova projektna naloga dejansko bo. Pri izbiri ima popolnoma proste roke. Lahko se odloči za organizacijo nekega dogodka, na primer koncerta, potovanja, športnega tekmovanja…, lahko pripravi raziskovalno nalogo o katerikoli temi, lahko izdela neki izdelek, na primer spletno stran, obleko, čoln, električno kitaro…, lahko prevede ali napiše knjigo, izdela nov patent in ga poskuša prodati ter še mnogo drugega. S tem uspešno rešimo težave, ki jih zajemata prvi dve točki: dijaka podpremo pri njegovih lastnih interesih in mu pomagamo izraziti njegovo ustvarjalnost. Ko dijak ve, kaj želi pri projektni nalogi izvesti, si izbere mentorja, ki mu med šolskim letom svetuje in spremlja njegovo delo, sproti pa mora oddajati tudi različno dokumentacijo o napredovanju svojega dela. Posameznik z izdelovanjem projektne naloge pridobi ogromno znanja, uporabnega kasneje v življenju, saj se med delom sreča z mnogimi težavami, ki jih mora reševati, če želi projekt pripeljati do konca. V praksi spozna, kaj vse je treba storiti in na kaj vse misliti, ko organiziraš prireditev ali izdeluješ izdelek. Čisto na koncu svoj projekt predstavi razredu, posebna komisija profesorjev pa oceni njegovo delo na podlagi kakovosti in sprotnosti dela ter ustreznosti oddane dokumentacije. Ocena projektne naloge je samostojno vpisana v letno spričevalo in je enakovredna zaključni oceni pri matematiki ali kateremkoli drugem rednem predmetu. Tudi pri projektni nalogi je torej prisotno ocenjevanje, le da je to veliko bolj objektivno in pravično. V oceno so dejansko zajeti posameznikovo delo, njegova inovativnost, trud, ocenjen je na področju, ki ga najbolj zanima, hkrati pa pridobi tudi izjemno dragocene izkušnje. Dodatna prednost skupinskih projektnih nalog je še učenje sodelovanja in uspešnega delovanja v skupini. Po mojem mnenju bi bilo izjemno koristno, da bi projektne naloge izvajali tudi na drugih srednjih šolah in v tretji triadi osnovnih šol.

Petič, če želimo živeti v družbi sočutnih ljudi, moramo otrokom pomagati razviti čut za soljudi. Glavni cilj antičnih, še posebej starogrških šol ni bil iz otrok napraviti znanstvenike, temveč oblikovati ljudi, ki bi jih odlikovale moralne kvalitete. Na to smo v današnjem šolskem sistemu skorajda pozabili. Pohvalno je, da se v nekaterih šolah izvajajo krožki prostovoljstva, toda moje mnenje je, da bi se morala medosebna pomoč in prostovoljno delo večkrat izvajati med poukom kot takšnim. Učenci in dijaki bi lahko na primer namesto dneva, preživetega za štirimi stenami učilnice, organizirali čistilno akcijo po okolici šole, lahko bi en teden namesto pouka obiskovali ustanove, kjer bivajo osebe s posebnimi potrebami, in pomagali pri delu ipd. Če bi skrčili snov pri rednih predmetih, bi morda bil čas tudi za takšne dejavnosti.

Vsega tega nisem napisala iz mladostniške želje po uporu ali prepričanosti v lastno vsevednost. Zavedam se, da so spremembe plod trdega dela in sodelovanja ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, ravnateljev, učiteljev in drugih pedagoških delavcev. Zavedam se tudi, da šolski sistem nikoli ne bo popoln in nikoli ne bo vsem pogodu, toda spremembe so potrebne, pa čeprav postopne. Naj bo ta članek predvsem pogled maturantke šolskega leta 2019/20 s še svežimi vtisi o delovanju šolskega sistema v praksi in njeno skromno mnenje o možnih izboljšavah. Upam, da bo odgovorne na tem področju, starše in širšo slovensko javnost spodbudil k razmišljanju.

»Bodi sam sprememba, ki jo želiš videti v svetu,« je rekel Gandhi, jaz pa dodajam še to, da bodi sprememba, v katero verjameš in za katero veš, da je potrebna.

/zapisala Zala Žnidarič, fotografija Jerneja Golob/

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.