Na ŠKG zaradi znanja in raznolike izbire obšolskih dejavnosti, v JDD zaradi odnosov in povezanosti

Stvari, ki so dijake prepričale za vpis na ŠKG in so pri letošnjih prvih letnikih najpogosteje omenjene, so veliko pridobljenega znanja in spretnosti, ki so uporabne še celo življenje, medtem ko starejši dijaki poudarjajo vedno dobrodošlo široko izbiro obšolskih dejavnosti ter prijetno vzdušje, o katerem so jim pripovedovali sorojenci, prijatelji, skavti, duhovniki in nekdanji dijaki. Prav vsem je pomembna povezanost v razredni oz. domski skupnosti.

Kljub temu da je izbira za Jegličev dijaški dom »skoraj v paketu s ŠKG«, kot pravijo, slišimo, da tam pritegnejo pravi prijatelji, prijazni ljudje, obilo dobre družbe, večinoma v obliki cimrov, saj se »vedno najde kdo, na kogar se lahko obrneš, vedno je nekdo, ki te nasmeje«. Vsi skupaj ustvarjajo varno okolje, v domu pa imajo dijaki pogoje za delo – red in učne ure so pomoč pri uspešnem učenju. Prehod iz osnovne šole na gimnazijo je namreč velik korak tako v načinu učenja kot življenja – in Jegličev dijaški dom oboje znatno olajša. Ko JDD postane tvoj drugi dom in se nanj navadiš, »ti ni nikoli več dolgčas« in konec vikenda postane težko pričakovan čas, ko se v dom dijaki radi vračajo. Čeprav ima ravno tako kot vsi ostali domovi tudi ta nekaj slabosti, je pomembno to, da je dobrih stvari veliko več in zato dijaki bivanje v njem priporočajo. V času pouka na daljavo so uvedli tudi učne ure na daljavo, kar je zelo všeč predvsem prvim letnikom – da se lahko vsaj malo kljub daljavi pogovarjajo in družijo. Prav vsi poudarjajo prijazne vzgojitelje, kaplana in spodbujanje dijakov pri dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo, tu izpostavijo predvsem glasbo in šport.

Kakšen je povprečen dan na JDD? »Sestavljen je iz časa za šolo in časa, ko je imaš dovolj in skleneš, da greš igrat biljard.«

Najlepši del dneva je za vse enoglasno večer, ko je čas za sprostitev, klepet, vojne pohode v Risk-u, športne aktivnosti, filme, glasbo in še kaj bi se našlo.

Sicer je »dan na JDD dogodivščina«. Večinoma se dijaki zbujajo okoli sedmih, sledita zajtrk in pouk. Tisti, ki hodijo na jutranji tek, vstajajo vsaj uro prej, nekateri še bolj zgodaj, da lahko pridejo k maši ali naredijo naloge. Po pouku in kosilu je nekaj prostega časa oz. čas za krožke in vaje pevskih zborov, ob 16.00 pa se začnejo učne ure. So obvezne in dijaki pravijo, da to mnogim zelo pomaga, da v tem času naredijo čim več za šolo. Tako ostane več prostega časa zvečer. Tisti, ki imajo obvezne treninge ali obiskujejo srednjo glasbeno šolo, na učne ure ne pridejo, in šolske obveznosti nadoknadijo kasneje. Po učnih urah ob 18.50 je kratka molitev z vzgojno skupino in takrat jih vzgojitelj obvesti o vseh dejavnostih v tekočem tednu. Po večerji se večina najraje druži s prijatelji, imajo pa tudi možnost uporabe telovadnice, fitnesa, likovnega ateljeja in glasbene sobe. V skupnem prostoru se igra biljard ali namizni nogomet. Ob 22.00, ko so vsi v sobah, se velikokrat začne še debata pred spanjem in kadar se preveč razživi, jo obžalujejo v jutranjih urah. »Luči ponočnjakov se ugašajo vse do zgodnjega jutra. In spet se začne nov dan, ki nikoli ni enak prejšnjemu.«

»Najljubši kotiček na ŠKG je zame verjetno prva miza na desni strani razreda, ki je moje stalno mesto že tri leta.«

Šola in dijaški dom sta impozantno velika tudi za današnji čas, zato imajo dijaki v njunih prostorih kotičke, kjer se najraje zadržujejo. Vsak najde nekaj svojega. Na šoli je to lahko atrij, kjer se v lepem vremenu in dobri družbi je malica, cerkev sv. Stanislava, gimnazijsko počivališče s kavči, kjer si v središču dogajanja, a vendar malo odmaknjen ali pa »biološka učilnica, polna raznih bioloških plakatov, modelov, in biti tam notri je pravi užitek.«

V domu so priljubljeni kotički še bolj raznoliki – vse od glasbene sobe s starim pianinom, kjer lahko pozabiš na čas in prostor ter ustvarjaš, skupnega prostora z namiznim tenisom, ročnim nogometom in biljardom ali kakšno družabno igro, obeh športnih dvoran – gimnazijske in osnovnošolske – do lastne sobe, kjer preživijo dijaki največ prostega časa (pozabiti pa ne gre niti na skrivnostno »sobo čajnega imperija«).

Stavek, ki ga pred nekaj meseci nismo slišali pogosto: »Seveda pa komaj čakam, da pridemo nazaj v šolo in JDD.«

Kljub delu na daljavo poskušajo vzgojitelji ohranjati stik z dijaki preko socialnih omrežij. Preko njih potekajo enourna petkova druženja skupin z matičnim vzgojiteljem, maše, molitve,  pogovori s cimri in vsakodnevno pitje čaja. Pravijo, da jim pogovori z vzgojiteljem pomenijo predvsem to, da nekdo, kljub temu da se ne vidijo, še vedno skrbi zanje tudi na daljavo, kar da nekaj »občutka normalnosti«. V teh pogovorih obujajo spomine na klepet s cimri in vzgojitelji, interne šale, skupne dogodke, adoracije in maše, nekateri fantje tudi na kongregacijo bl. Alojzija Grozdeta, fantovske skupine, ki jim pomaga živeti po zgledu blaženega Grozdeta.

»Največjo rast v domu nudijo dobri ljudje, dijaki, kaplani, vzgojitelji, vratar Jože in domski dogodki kot so svete maše, petje, piknik, športna tekmovanja, plesi …«

Različni ljudje in vsebine se dotaknejo vsakega dijaka na svoj način. Večinoma omenjajo, da jim je pomembno, da je tako na ŠKG kot v JDD velik poudarek na odnosih med ljudmi. »V štirih letih, ki jih preživiš na gimnaziji in v domu, odneseš s seboj v življenje zgled pristnih odnosov in prava prijateljstva.« Vsesplošna povezanost najrazličnejših skupnosti v Zavodu sv. Stanislava ustvarja domače okolje v času, ko dijaki ne živijo doma. Zavedajo se, da imajo vedno nekoga, ki ne skrbi samo za njihovo znanje, ampak tudi za duševno zdravje. To nalogo opravljajo večinoma kaplani, poleg njih pravijo, da se lahko zanesejo na profesorje in vzgojitelje. Občutek skupnosti in povezanosti je še posebej močen v JDD, saj v resnici živijo skupaj. S tem se učijo zaupanja in odgovornosti do drugih.

Ena izmed dijakinj je bila prijetno presenečena nad dejstvom, da je v dneh pred božičem prejela dve voščilnici, eno od vzgojitelja in drugo od razrednika, kar se ji je zdela zelo pozorna gesta.

Odnosti štejejo (levo Rihard Režek, ravnatelj JDD, vzgojiteljica Anamarija Treven, kaplan Martin Zlobko)

»Duhovne vsebine koristijo vsem, tudi tistim, ki se ne istovetijo s krščansko vero.«

Tudi tu je odgovor enoznačen. Duhovne vsebine so tiste, ki delajo JDD drugačen od drugih. Za dijake so to vsebine, preko katerih spoznavajo vero, Boga, pa tudi sebe in sočloveka. Gre za poglobitev in razmislek tam, kjer je svet hiter in plitek. Konkretno so temu namenjene krajše molitve pred večerjo, kjer se spomnijo »za kaj so v tistem dnevu Bogu hvaležni«, in sredine maše, kjer mnogi radi sodelujejo s petjem, ki se jim zdijo sproščujoče. To je čas miru, ko »osebnostno rastejo ob zgledu dobrih vrednot in zavedanju sebe in drugih«. Tako se učijo sobivati, kar je ena ključnih kompetenc današnjega časa.

Več dijakov poudari, da se jim zdi, da z dogodki na tem področju v JDD ne pretiravajo in niso v nič prisiljeni. Takole razmišljajo: »Res je, da imamo nekaj obveznih svetih maš letno in tudi duhovno obnovo, vendar, če ne želiš aktivno sodelovati, te nihče ne bo priganjal. Vse je odvisno od tega, koliko si pripravljen v to vložiti.«

Kako je JDD še drugačen od ostalih domov?

• » … tu je dosti družabnih dogodkov, ki povežejo celoten dom, nekaj krožkov, dodano vrednost pustijo tudi skupne sredine molitve, filmski večeri, občasne čajanke in kartanje s kaplanom, vikendi vzgojnih skupin, ko odidemo na lepše, vsakoletni koncert Primula, slavnostna večerja JDD in še mnogo drugih stvari …«
• »JDD je edini kraj, kjer najdete našega kaplana, veliko je duhovnih vsebin, kujejo se vojni načrti in vzhaja doba čajnega imperija.«
• »V JDD je veliko reda, zelo dobro so organizirane učne ure, od katerih odnesemo veliko znanja. Zelo mi je všeč tudi, da imamo redne pogovore z vzgojiteljem, ki mu res lahko zaupam.«
• »Koncerti, glasbene aktivnosti in poudarek na gradnji medsebojnih odnosov …«
• »Všeč so mi sredine molitve in domski pikniki, kjer se res poveže celoten dom.«
• »V drugih domovih nimajo tako dobre telovadnice.«

 Za konec še nekaj posebno dragocenih dijaških spominov na ŠKG in JDD:

• »Na misel mi prihajajo antični dnevi v 1. letniku, ki so prav posebno doživetje, ko se poglobiš v eno izmed mnogih področij antičnega sveta, npr. arhitekturo, hrano, literaturo, filozofijo in še mnoge druge. Maše in duhovne obnove utrjujejo razredne oz. vzgojne skupnosti. Všeč so mi zbori, v katerih lahko vsak najde svoje mesto. In tu so še mnogi krožki in druge dejavnosti.«
• »Nikoli ne bom pozabila celonočnega češčenja pred sklepom velike noči, ko smo se s prijatelji zavili v odeje in preživeli noč v kapeli. Dolgo smo peli in v temi se je vse do jutra svetilo Najsvetejše.«
• »Oseba, ki me je še posebej nagovorila v JDD je vratar Jože Šimec. Je dober zgled, kako mora človek ljubiti književnost, slovensko besedo, umetnost in kako si je treba vzeti čas za pogovor s človekom.«
• »Posebej mi v spominu ostaja zadnje skupno srečanje moje vzgojne skupine, ko smo igrali morilca v temi in jedli palačinke. Prav tako mi je ostalo v spominu, ko sta prišla g. kaplan in vzgojitelj z nami igrat Risk.«
• Koncert v Cankarjevem domu na koncu 1. letnika mi bo za vedno ostal v lepem spominu, saj smo se fantje z zborovodjem Tinetom Becem in med seboj takrat zelo povezali. Veliko mi je pomenilo to, da smo lahko svoje osvojeno znanje pokazali širšemu občinstvu na velikem odru – takih privilegijev je v glasbenem svetu malo.
• Najbolj sta me nagovorila kaplan in moj vzgojitelj, ki sta mi omogočila imeniten prehod iz OŠ na ŠKG.
• Oseba, ki me je še posebej nagovorila, je g. Tine Bec, s katerim lepo sodelujeva že od začetka prvega letnika, saj me je pri moji glasbeni poti izjemno podprl in mi pomagal, da sem svoje sanje o kompoziciji izpolnil, poleg tega pa mi je bil vedno za zgled kot odličen glasbenik in pokončna osebnost.
• »Dogodek, ki mi je najbolj ostal v spominu, je prva maša dijaškega doma po pomladanski karanteni. Potekala je pred vhodom v dom na prostem in skoraj bi jo zamudila zaradi obšolskih dejavnosti. Prispela sem ravno ob začetku in prisedla k cimrama, ko se je začel delati mrak. Takrat sem se zavedla, kako zelo sem pogrešala občutek skupnosti, ki vlada v domu. Po maši smo ostali zunaj in peli, kljub temu da je bila že zdavnaj noč. Nato smo s cimrama odšle v sobo in se še dolgo pogovarjale in smejale. Šele takrat sem ugotovila, koliko mi bivanje v domu pomeni in koliko sem ga pogrešala«.

Vabim vas, da tem spominom dodate tudi svoje. Pridružite se nam septembra!

/Svoje vtise so napisali Timotej, Katja, Jan, Lucija, Julijan, Mathias, Miha, Tina, Žan in Neža, ki je prispevala tudi nekaj fotografij. Zapis je pripravila Lily Schweiger Kotar./