Uvod v prihajajoče šolsko leto v Zavodu sv. Stanislava, ki pod svojo streho združuje vse od vrtčevskih malčkov do mladostnikov, ki bivajo v študentskem domu, je potekal zaznamovan z geslom, ki so si ga vse enote izbrale za leto 2016/2017. Po lanskoletnem geslu “Stvarstvo občudujem, ljubim in varujem”, ki je bilo zastavljeno zelo široko, so se v Zavodu tokrat obrnili predvsem proti človeku – bližnjemu.
Tradicionalno se je uvod pričel s sveto mašo za vse pedagoške in nepedagoške delavce, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit, msgr. Stanislav Zore OFM. V svojem nagovoru se je naslonil na besede apostola Pavla, ki je skupnosti v Solunu pisal, naj stoji trdno. G. nadškof je izpostavil da moramo stati trdno v svojem bistvu, v jedro, da vemo, kdo smo. Ob tem moramo stati dovolj trdno tudi v veri, da se ne pustimo različnim vetrovom, da bi nas premetavali sem in tja. In končno moramo stati trdno tudi drug ob drugem, drug za drugega, kot opora in podpora. Ta misel pa se je še lepše izrazila ob razmišljanju, ki ga je ob priliki o usmiljenem Samarijanu, delil s pedagoškimi delavci. (Oporne točke, ki jih je za svoje razmišljanje zapisal g. nadškof, so dostopne na tej povezavi.)
Ti so lahko kasneje v pogovoru z g. nadškofom izrazili tudi svoje dileme, vprašanja in pomisleke. Kako denimo usmiljenje izgleda za dijaka, ki mu grozi popravni izpit? Kako gledati posameznega učenca, človeka in biti usmiljen, ko se od tebe pričakuje doseganje določenih rezultatov? Kje zarisati mejo med usmiljenjem in naivnostjo, ki zna tako pogosto voditi v izigravanje prav tega usmiljenja? V sproščenem vzdušju je msgr. Zore poudaril, da je usmiljenje vedno prava pot. Težava je v tem, da pravilno prepoznamo, kaj je tisto, kar nekdo potrebuje, ker to ni vedno tisto, za kar prosi. Učitelje in profesorje so posebej močno nagovorili predvsem primeri nadškofovega osebnega življenja. Od tega, da lahko leto ponavljanja mlademu človeku koristi bolj kot ponujena možnost za popravni izpit v tretjem roku, preko tega, da klošar pri semaforju morda bolj kot nekaj drobiža, s katerim si pomiriš vest od tebe potrebuje to, da zanj žrtvuješ nekaj svojega časa in z njim preklepetaš 3 ali 4 rdeče luči, do tega, da se denimo morda splača tvegati in pred prvim radijskim prenosom maše z Brezij leta 1992 varovanje vse opreme, ki je že čez noč postavljena na prostem, zaupati Romom. (Pri slednjem seveda ne gre brez spoštljivega dogovora z njihovim šefom, zaboja piva in prošnje policiji, da jih ponoči pusti, da prenočujejo pred svetiščem.)
Kar je v pogovoru v največji meri poudaril g. nadškof, je bilo to, da moramo imeti radi mlade, ki so nam zaupani, da jih moramo doživljati osebno. “V prvem letniku gimnazije ne moremo narediti maturanta. In če bi poskusili, verjetno ne bi naredil niti prvega letnika.” S pozornostjo, stalnim delom in spremljanjem – tudi Samarijan ni ubogega popotnika zgolj potegnil iz jarka in pustil, da se znajde sam – pa lahko morda ta dijak v štirih letih postane zlati matrant, je še povedal g. nadškof.
