Gospa Mirjam Judež, mama štirih učencev klavirja, je koncert takole doživela.

V ponedeljek prileti ravnateljev mail: “Dragi učenci starši, velikokrat imamo veselje in srečo, da vas poslušamo v zavodski dvorani ali cerkvi. Sedaj pa smo se odločili, da se za vaš trud oddolžimo s koncertom učiteljev glasbene šole.”

Moja prva misel je bila: “Oh, še en dogodek več.” Ta teden je naš koledar kar poln … V torek pomislim, da je prav, da gremo, že iz spoštovanja do profesorjev, ki se trudijo za naše otroke in ker se gotovo tudi sami resno pripravljajo za svoj nastop.

Pride sreda. Iz službe s starejšim sinom prikolesariva pozno, malo pred peto. Domov pridem vsa mokra in “nasikana”. Zunaj dežuje. Ura je 17. Ah, ne bomo šli, tako zaspano vreme. 17.10. Verjetno jih veliko tako misli. Moram(o) na koncert! “Kdo gre z mano?” In potem vse tiho je bilo. Jerca se čez čas “prijavi”, da bo moja spremljevalka, drugi se poskrijejo v svoje luknje. 17.45. Midve greva! Jošt: “Mami, a gremo potem še v trgovino?” “Mogoče na kratko!” Jošt: “Grem še jaz!” (Že zbira kovance, da si bo kupil kakšno sladkarijo.)

Priletimo pravočasno. Ravnatelj Daniel Eyer prijazno pozdravi. Všeč mi je njegova sproščenost, širok nasmeh, drža, ki izžareva ponos in hkrati hvaležnost, da smo tam. V cerkvi nas ni veliko, Jošt jih našteje 42 skupaj z vsemi učitelji. Navduši me ravnateljeva prva točka “Dom”. Kakšen piano! Tiho smo bili kot miške, da smo lahko slišali tudi tiste najbolj tihe notke. Prav ganjena sem bila in hvaležna, da smo se malo z muke odpravili na koncert. Zdaj smo tukaj in uživamo. Naslednje presenečenje je bilo na koru, ko so nam organist Dalibor Miklavčič, flavtistka Annemarie Glavič in violinistka Daria Radič pripravili pravo doživetje. Ko si poslušal spodaj in nisi vedel, da so na koru samo trije, bi lahko sklepal, da poslušaš orkester. Prečudovito. Mojster Tine Bec, eden od organizatorjev koncerta, malo nemirno postopa okrog, prestavlja in pospravlja stole, fotografira.

Ravnatelj nas povabi v “Tomca”, kjer bomo poslušali še drugi del koncerta, ki ne vključuje orgel. Pogledam na koncertni list: “O, lej, tudi “naš” Primož igra.” Konkretno “prezrači” tipke, da samo gledaš. Misel malo odtava, že je konec skladbe. Tine Bec ni samo tisti, ki bdi nad logistiko, ampak sede za klavir in spremlja enega, pa drugega … Tudi Primož Bratina se vrača, spremlja sodelavce na glasbilih, pa operno divo Marto Močnik Pirc. Naša najmlajša dva sta najbolj navdušena nad dvema točkama improvizacije Daliborja Miklavčiča. Vpraša občinstvo, kakšno skladbo naj zaigra: hitro, počasno, žalostno, veselo, navihano, zasanjano … Izberemo žalostno in navihano. Kar na pamet, brez not, boža klavirske tipke in vse se sliši tako, kot se mora. Za otroka je bilo to neverjetno, priznam, tudi zame!

Ganljivo je bilo videti med občinstvom nekatere starejše obraze. Pomislila sem, da so to dedki in babice otrok, ki hodijo v glasbeno šolo. Potem pa gospa ob meni ob nastopu učitelja vzame telefon iz torbice in začne snemati. Tako, na skrivaj. Končno dojamem, da so ti starejši starši naših učiteljev, ki verjetno že leta, če ne desetletja niso bili na kakšnem nastopu odraslega otroka, ki zdaj poučuje v glasbeni šoli.

Lahko se le čudiš, kakšne glasbene mojstre ima naša glasbena šola. In ti mojstri učijo naše otroke! Kakšna čast! Škoda, da to spoznanje pride šele v 7. razredu klavirja najstarejše hčerke. Še sreča, da imamo ta mala dva šele v 1. razredu, ker se, verjamem, obeta še kaj podobno lepega.

Bravo, hvala in čestitke vsem.

Mirjam Judež

(Mama štirih, ki se v glasbeni šoli trudijo s črno-belimi tipkami in jih je učitelj uradno razglasil za tiste, ki so v samem vrhu …
… ko gre za pozabljanje not in beležk.)