Od 28. oktobra do 1. novembra 2022 je v Tolosi v Španiji potekalo 53. mednarodno zborovsko tekmovanje. Na njem je nastopil tudi Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, in sicer v kategoriji odraslih zborov. Poleg dveh tekmovalnih nastopov so dekleta nastopila še na treh drugih koncertih.
1. dan:
Dekliški zbor sv. Stanislava je odpotoval na tekmovalno koncertno turnejo v Španijo. Ob 5.30 smo pomahale zavodu v slovo in se z avtobusom odpeljale do Benetk, od koder smo preko Frankfurta poletele v Bilbao, kjer nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Zarautz. Hvaležne za srečno popotovanje in slastno večerjo smo se odpravile k počitku, saj imamo jutri prvi koncert.
2. dan:
Ko so se pevke prebujale, je bilo v Zarautzu ob 8.00 še temno, saj tukaj sonce vzide ob 8.40. Po zajtrku so se odpravile na vajo v bližnjo glasbeno šolo. Dopoldne je minilo v delovnem vzdušju. Osredotočene na večerni koncert in bližajoča se nastopa na tekmovanju so pevke že na vaji zvenele navdušujoče.
Zvečer so v dobro uro oddaljenem Irurtzunu v prvem delu koncerta predstavile tekmovalni program, v drugem delu skladbe Hildegarde iz Bingna, Damijana Močnika in Benjamina Brittna, za zaključek pa so kot vedno zapele Zdaj smo delo dokončali.
Poslušalci so pevke nagradili z dolgimi aplavzi in stoječimi ovacijami.
Hvaležne za toliko lepih vtisov se dekleta veselijo vsega, kar bodo v Baskiji še doživele v prihodnjih dneh.
3. dan:
Sobotni utrip Zarautza nas je očaral že zjutraj. Na terasah so sedeli ljudje, ki so uživali v sproščenem in veselem vzdušju. Mnogi so bili že navsezgodaj s surfi v rokah na poti proti obali, pevke pa z notami v mapah proti glasbeni šoli. Želele so si dobre vaje, da bo večerni koncert še lepši, kot je bil včerajšnji.
Po kosilu smo se odpeljale v Lazkano, imele dovolj časa za generalko in zadnje priprave pred koncertom.
Koncert je bil čudovit, nekateri poslušalci so s solzami v očeh pripovedovali, kako jih je petje naših pevk ganilo. Po večerji smo zapele Angelčka in se odpeljale nazaj v Zarautz. Hvaležne za vse lepo okrog in v nas se veselimo počitka pred jutrišnjima nastopoma na tekmovanju.
4. dan:
Nedelja je bila naš veliki dan.
Dopoldan so pevke vadile detajle ter se v miru pripravljale na popoldanska nastopa. Psihična priprava na tekmovanje je prav tako pomembna kot pevska, saj tekmovalni oder predstavlja veliko preizkušnjo za ohranjanje notranjega miru in koncentracije.
Zgodaj popoldan smo se odpeljale v Toloso in na tonski vaji preizkusile akustiko v dvorani. Sledilo je ličenje in preoblačenje v koncertne obleke.
Kot tretji zbor v popoldanski etapi tekmovanja so pevke suvereno stopile na oder in že s prvim akordom zazvenele radostno in suvereno. Program so odlično odpele, publika je njihovo muziciranje nagrajevala z dolgimi aplavzi in glasnimi vzkliki navdušenja.
Na poti proti Zarautzu se je zborovska matica Jana v večerni molitvi zahvalila za prijateljstvo med pevkami ter za vse obilne darove in blagoslove, ki so jim podarjeni. Z zahvalo sv. Ceciliji, sv. Stanislavu ter vsem našim zavetnicam smo sklenile Gospodov dan.
5. dan:
Po nedeljskem izvrstno opravljenem tekmovanju smo si pevke naslednji dan privoščile zasluženo dolg spanec. Dopoldan smo izkoristile za počitek in ogled mesta Zarautz, nekatere smo se celo povzpele na vrh hriba, od koder smo užile izjemne poglede na plažo in ocean.
Popoldan smo se odpeljale v Toloso, kjer smo poslušale tekmovanje, kasneje pa nas je čakal večerni ogled mesta. Za piko na i smo poslušale še koncert izjemnega španskega zbora v cerkvi sv. Klare.
Po koncertu smo se pevke odpeljale nazaj proti Zarautzu, naša dirigentka in dve sopevki pa so ostale v Tolosi, kjer so počakale na razglasitev rezultatov tekmovanja. Pozno zvečer smo izvedele čudovito novico – osvojile smo 2. mesto na tekmovanju, in to v kar dveh kategorijah – polifonije in folklore!! Pevke smo bile neizmerno vesele in ponosne, saj je bil naš trud končno poplačan. Naša dirigentka nam je vedno pravila, da so pevke pred nami tlakovale pot, po kateri hodimo, zdaj pa lahko s ponosom rečemo, da smo tudi me v skupni zborovski zgodbi pustile svoj pečat.
Julija Skobe, 4. c
6. dan:
Torek je bil naš zadnji delovni dan. Vstale smo kar zgodaj, a nas to ni pretirano motilo, saj smo se odpravljale na zaključno prireditev, kjer smo nastopile dvakrat. Pri zajtrku smo si podelile objeme, pohvale, zahvale, pritekla je tudi kakšna solzica. Odpeljale smo se v Toloso, kjer smo se v šoli preobleke, naredile dihalne vaje in nato zaradi nesrečnega spleta okoliščin pritekle na oder. Kljub vsemu smo dobro odpele.
S pevci vseh tekmujočih zborov smo se srečali na skupnem kosilu, poklepetali in si izmenjali pohvale ter navdušenje.
Nismo pa si še mogle čisto oddahniti, saj nas je čakal zadnji koncert. Osebno je bil zaradi akustike in občutja ta koncert moj najljubši. Publika je bila povsem navdušena, na koncu smo si znova prislužile stoječe ovacije. Pozno zvečer smo se utrujene odpeljale v Zarautz, a je večina pevk vseeno še kakšno uro na avtobusu pela razne popevke. Dan smo zaključile z zahvalami in se odpravile v hotel.
Kljub napornemu dnevu nobena od nas ne čuti utrujenosti, le hvaležnost za prelepo turnejo, polno novih izkušenj in poznanstev ter pričakovanje novih priložnosti. Danes naš čaka še fotografiranje na obali, skok v morje in vožnja domov.
Klara Klobučar, 4. e
7. in zadnji dan:
Sedim za domačo mizo in pijem kavo. Uživam v samotni tihoti, ki pomirja mojo migetajočo notranjost.
Toliko vtisov in občutij …
7 dni, 40 deklet, 3 celovečerni koncerti in trije nastopi na tekmovalnem odru, nešteto srečanj pevcev in dirigentov z vsega sveta, prijateljev, znancev in novih obrazov.
Ogromno odpetih not, a še veliko več dekliškega čebljanja.
Solze utrujenosti in nemoči, a še več nasmehov in objemov.
Ure in ure vaj, trenutki negotovosti in vprašanj, če to zmoremo, če nas ne presega …Dragoceni trenutki psihične priprave na oder in potem vsak dan bolj suvereni nastopi.
Na trenutke neurejena raztresenost in v ključnem trenutku popolna koncentracija.Natrpan urnik šestih dni in nenehna skrb za to, da dekleta ostajajo zdrava, v miru in pri dobrem glasu.
In končno tekmovalni dan, ko se je vse postavilo na pravo mesto in so dekleta zablestela v vsej svoji mladostni lepoti, iskrenosti in ranljivosti. Ko so na odru stala in pela kot profesionalke!(Hvala Bogu, hvala sv. Cecilija in sv. Hildegarda, smo vzklikale po prihodu z odra. In mislile resno.)
Dve drugi nagradi in toooooliko hvaležnosti in radosti ob tem!
In potem brezskrbno preglasno petje po zadnjem koncertu na dolgi nočni vožnji z avtobusom do prenočišča.
Zadnje jutro pa moker »fotoshooting« in končno brezskrben skupinski skok v mrzel Atlantik in toliko mivke okrog nas, kot je bilo v naših srčkih sreče in zadovoljstva.
Kaj je v mojem srcu po tem napornem, a tako čudovitem tednu?
Mir, radost in hvaležnost.
Hvala, dekleta!
In hvala, pianistka Urška ter spremljevalci Marjetka, Tina, Janez, Jože in naša slovensko baskovska vodička Laura. Hvala za vašo dragoceno pomoč in reševanje nemogočih situacij. Izjemna ekipa ste!
Zaključujem z nekaj odlomki iz našega »turnejskega zvezka«:
» V spominu mi bo ostal trenutek, ko smo izvedele za rezultat in ko si lahko prav slišal, v kateri sobi so punce sporočilo z rezultatom že prebrale. Najprej se je iz sobe zaslišal pridušen krik, takoj zatem pa še kakšnih pet »psssst – jev«. (Iva, alt 2)
»Ta turneja me je naučila nekaj ključnih življenjskih stvari. Med njimi bi rada poudarila potrpežljivost in zaupanje.« (Lea, sopran 2)
» Moram reči, da mi je bilo v zadnjem mesecu res naporno hoditi na vaje, saj so se v šoli začeli testi. Ampak vredno je bilo žrtvovati kakšno uro spanja in boljšo oceno, ker je bilo na turneji nepozabno. Hvaležna sem za vse razglede na morje, za vaje, nastope, za punce. Najbolj pa sem hvaležna za tiste težke trenutke, ko smo mislile, da ne bomo zmogle, a smo se spodbujale in si dokazale, da lahko s trudom skupaj dosežemo veliko in še več!« (Eva, alt 1)
»Turneja mi je dala priložnost, da sama sebi dokažem, da zmorem doseči, kar se zdi nedosegljivo. Dala mi je priložnost, da zasijem. Vsem nam je dala priložnost, da iz princesk postanemo kraljice.« (Zala, alt 2)
»V teh dneh sem se naučila, kako je pomembno, da delujemo enotno. Včasih slišim, da kaj ni najbolje, in si to želim takoj popraviti. A se učim potrpežljivosti in ponižnosti in tega, da ni treba, da je vse takoj popolno.« (Katarina, sopran 2)
»Dirigentka nam je večkrat govorila, kako so naše zborovske predhodnice tlakovale pot tega zbora, da me žanjemo, kar so one sejale, in da je tudi naša naloga, da pustimo sled. S tem uspehom smo tudi me pustile sled in tlakovale pot naslednji generaciji! Zdaj lahko tudi naša generacija ponosno zapusti ta zbor.« (Jana, sopran 1, novopečena študentka in zborova matica v odhajanju)
»Najbolj sem hvaležna za trenutke, ko sem čutila veliko predanost, popolno zaupanje in veliko ljubezni. Za vsakič, ko smo se povezale v čistih harmonijah in si nasmejane pogledale v oči ter iz srca zapele. Naučila sem se spustiti strah in izbrati ljubezen in to bo z menoj za vedno!« (Polona, sopran 1)
dirigentka Helena
Foto: Janez Eržen
