Mednarodna izmenjava v Dortmundu v Nemčiji

V okviru Erasmus+ projekta Art Nouveau – Art Renouveau so se dijakinje in dijaki Škofijske klasične gimnazije v spremstvu prof. Irene Bolta, prof. Petre Kromar in prof. Alenke Battelino udeležili 6. mednarodne izmenjave, ki poteka od 2. 4. do 8. 4. 2017 na gimnaziji Mallinckrodt v Dortmundu v Nemčiji.

Sredi tedna se nam bo pridruzil tudi g. ravnatelj, prof. Simon Feštanj.

V nadaljevanju boste lahko sledili naši zgodbi s prebiranjem zapisov udeležencev ob samem odhodu in za tem tudi dnevniških zapisov posameznih dni, skupaj z nekaj fotografijami.

Alenka Battelino, prof.


Nedelja, 2. april

Za menoj je naporen, dolg in odlično izkoriščen dan.  Zjutraj sem vstala že ob 4.30, kar pomeni, da sem spala le štiri ure. Imela sem namen odspati kakšno uro na poti do Dortmunda, zato se nisem pretirano obremenjevala s tem. Vendar je bil let zares kratek in vreme idilično, zato si nisem mogla pomagati – morala sem opazovati oblake pod seboj. Na vlak smo čakali 4 ure in pol. V tem času bi se lahko spočila, vendar smo škofijci raje kartali v frankfurtskem Mc’Donaldsu.

Hitri vlak me je nadvse fasciniral. Po Nemčiji smo drveli s hitrostjo 300 km/h, vlak pa ni škripal niti pol toliko, kot škripajo vlaki v Sloveniji pri hitrosti 50 km/h.

Bližje kot smo bili, bolj me je skrbelo, kako bo izgledalo srečanje. Nemci so nas zelo lepo sprejeli. Naredili so celo plakat, na katerem je pisalo, da smo lepo dobrodošli.

Na poti do hiše mi je bilo rahlo neprijetno. Nisem vedela, če bo pogovor stekel, poleg tega pa mi je bilo težko spregovoriti. Sčasoma pa sem ugotovila, da so moji gostitelji zares prijetni in prijazni ljudje, ki bi dali vse za to, da bi se v Nemčiji počutila dobro. Vrata sobe moje gostiteljice so bila ves čas odprta in povedala mi je, da lahko kadarkoli potrkam, če bom kaj želela. Že po petih minutah sem potrkala, ker sem potrebovala wifi geslo. Ko sem uspela vzpostaviti wifi povezavo, pa nisem odšla iz sobe, saj sva se z gostiteljico zapletli v prijeten pogovor. Razkazala mi je svojo čudovito sobo in poslušali sva glasbo na Youtubu. Kmalu se je pridružila tudi njena mama in kasneje še oče. Skupaj smo se pogovarjali, nato pa so me odpeljali na večerjo, in sicer na dunajski zrezek. Dunajski zrezek in pomfri sta bila tako ogromna, da sem mislila, da mi bo počil trebuh. O tem, kako dobra sta bila, si verjetno lahko predstavljate sami.

Potem smo šli na sprehod v čisto nov kraj, kjer je bilo včasih območje rudnikov in rudarjev. Tam smo polizali sladoled in se vrnili domov. Sedaj utrujena in hvaležna pišem to poročilo.

Utrujena, ker je za mano naporen dan, hvaležna za družino, pri kateri stanujem, in za stvari, ki sem jih videla in doživela danes.


Ponedeljek, 3. april

Za menoj je že drugi dan v Nemčiji. Čas tukaj zares beži. Kadar se ti zdi, da čas beži, to ponavadi pomeni, da se imaš zares dobro. In v Dortmundu se ni težko imeti dobro. Sploh s tako super gostiteljico, kot jo imam jaz.

Dopoldne so nas nemški dijaki in profesorji lepo sprejeli na šoli. Izvedeli smo nekaj znanega in nekaj manj znanega o Nemčiji in Dortmundu. Nato smo si ogledali šolo, popoldne pa smo šli na ogled po mestu, kjer smo iskali ornamente v stilu art nouveau, katerih motive bomo uporabljali na delavnicah v prihodnjih dneh.

Takoj po pouku sem šla po nakupih s svojo nemško gostiteljico, njeno najboljšo prijateljico in Bolgarko, katere gostiteljica je.

Imele smo se odlično in kupile kar nekaj lepih stvari. Očitno je nakupovanje “mednarodni šport” vseh deklet.

Domov sva prišli utrujeni, lačni in z razbolelimi nogami, na mizi pa naju je že čakala solata. Povečerjali sva skupaj z mamo. Imele smo se zares prijetno, ker vse tri zelo rade govorimo.

Zares sem vesela, da živim pri tako prijetni družini in da se v Nemčiji počutim tako domače.


Torek, 4. april

ob 6.30

Glas budilke. Vstala sem in jo izklopila. Običajen zvok na ne tako zelo običajno jutro.

Moja sostanovalka (iz Romunije) za en teden me prijazno pozdravi. Good morning – good morning. Prav zares dobro jutro (v pravem pomenu besede) tudi moji (tako zelo gostoljubni ) gostiteljici Luisi (mama jo zelo ljubko kliče ‘Lulu’).

Zajtrk, odhod v šolo, dolgi pogovori na Bahnu[1]. Toliko novega. Že malce znana šola in nova dejavnost.

Danes smo se razdelili po delavnicah. Vsaka z drugo temo in drugo energijo, pa vendar vse z namenom, da se imamo lepo in se česa naučimo o stilu art nouveau.

Na arhitekturi je bilo (iz prve roke povedano) prav prijetno. (Najverjetneje tudi na vseh ostalih, npr. slikanju s pomočjo svetlobe (t. i. light painting), marmoriranju (t. i. marbling) in ostalih.)

Toliko različnih možnosti, da sva se z Martinom komaj odločila. Vseeno je vse lepo steklo in, verjemite ali ne, za nekaj časa sem se resnično počutila kot arhitektka.

Time does fly[2], ko si v pravi družbi in počneš prave stvari. Najprej manjši prigrizek, nato nadaljevanje z delom, pa učenje evropske himne v nemščini (in to troglasno!) ter kosilo (odlično!).

Dva avtobusa, natrpana z (vedoželjnimi, vsaj tako se mi je zazdelo) učenci oziroma novimi prijatelji. Ogled muzeja premogovništva Zeche Zollern, ki stoji na mestu nekdanjega rudnika, narejenega v stilu, o katerem se učimo, in prijetno kramljanje ob občudovanju umetnosti. Vse spoštovanje vodički, ki je tako spretno govorila tako nemško kot francosko.

16.00

Lulu je prišla po naju in odpravili smo se v zeleni otok sredi mesta (četudi je, moram priznati, celotno mesto precej posejano z drevjem). Piknik s hrano ob jezercu in sončni zahod.

Čudovita večerja in sladoled za posladek. Vsi vidno utrujeni, a s sijočimi očmi in nasmejanih lic.

Naj že pride jutri, da podoživimo te občutke. 🙂

Zdaj pa spat. Gute Nacht.[3] 🙂

21.27

[1] na vlaku

[2] Čas zares teče izjemno hitro.

[3] Lahko noč.


Sreda, 5.4.

Pričel se je naš tretji polni dan v Dortmundu in vremenska napoved je, po dveh dnevih sonca, obetala oblake in nižje temperature, še celo možnost dežja. V šolo je mene in mojo gostiteljico pripeljal njen oče, čas vožnje pa smo si krajšali s pogovorom o razlikah med slovenskim in nemškim šolskim sistemom.
Šolski del dneva je bil v celoti namenjen delavnicam. Dopoldne sem nadaljevala z delavnico obdelovanja stekla in ura iz slovenske zastave je začela dobivati končno obliko. Popoldne je bilo (vsaj v mojem primeru) namenjeno marblingu. To je tehnika, pri kateri s pomočjo barv na papirju ali različnih predmetih ustvarjamo vzorce, podobne marmorju. Delavnice so bile zanimive in poučne, a so trajale precej dolgo, redki odmori so bili namenjeni malici, kosilu in petju. Kljub slabi vremenski napovedi nas je dan razveselil z, če že ne toplim, vsaj jasnim vremenom.
Ob štirih smo se, kot vsak dan doslej, razšli in se odpravili vsak v svojo smer. Z gostiteljico Mayo sva se skupaj z nekaterimi njenimi prijateljicami usedli na metro ter se zapeljali na obrobje mesta, kjer smo imele prvi piknik leta, na katerem smo si spekle nemške klobasice, sir in koruzo. Bilo je odlično! Dan se je zaključil z bowlingom, ki je zaznamoval prehod v drugo polovico izmenjave.

Lara Grum


Četrtek, 6. 4.

Vstal sem ob 6.30, čeprav je moja alarmna ura zvonila že deset minut prej. Hitro sem se oblekel in odšel na zajtrk, ki sem ga kot prejšnje dni začel z žemljo in nutello ter nemškim časnikom. Tako sem v miru pojedel ter počakal še na svojega gostitelja, ki je k zajtrku prišel kasneje. Po zajtrku naju je gostiteljeva mama peljala do postaje U-Bahna oz. podzemne železnice. Nato pa sva se z vlakom odpeljala do postaje, ki je bila blizu šole. V šolo sva prispela približno ob osmih, kjer so bile, tako kot prejšnje dni, najprej na vrsti delavnice. Sam sem bil tokrat na delavnici textile design v družbi še enega Slovenca. Namen delavnice je bil naučiti se osnov šivanja s šivalnim strojem, cilj pa sešiti torbico za svoj telefon. Priznati moram, da mi delo ni šlo najbolje od rok, zato moja torbica ni bila tako lepa, kot so bile nekatere ostale. Delavnica je trajala od 8.15 do 11.45, vmes pa je bila pavza, med katero smo si lahko ogledali tekmo v nogometu, ki so jo odigrali zadnji letniki in učitelji, saj prvi ravno ta teden zaključujejo šolo. Zmagali so seveda učenci. Po delavnicah je na vrsto prišlo petje, ki smo ga vadili za večerno prireditev. Po njem pa smo šli na kosilo, in tako bili prosti že ob enih, vendar pa smo prosti čas vseeno izkoristili za skupen odhod na razgledno točko mesta, t. i. U-Tower, ki je bivša pivovarna. Ravno v času našega prihoda je v čast udeležencem izmenjave na njej visela evropska zastava. Vredno se je bilo povzpeti na vrh, saj ta ponuja zares lep razgled na Dortmund. Po ogledu me je gostitelj odpeljal na nemško specialiteto Currywurst, ki mi je bila zelo všeč, potem pa sva šla še malo po mestu. Tako mi je mesto dodobra razkazal, vendar pa se nama je mudilo domov, saj nisva hotela biti pozna na razstavo, ki je bila ob šestih. Organizirana je bila tako, da je bil program najprej v cerkvi, kjer sta nastopila orkester in zbor ter sta bili predstavljeni dve delavnici. Po programu v cerkvi pa smo si v drugem prostoru ogledali še naše izdelke z delavnic. Tudi sam sem jih imel nekaj razstavljenih. Tam smo ostali do približno pol desetih, potem pa smo se odpravili še v mesto, kjer smo doživeli utrip mesta tudi ponoči.

Job Fridl Jarc

 

Fotogalerija

Save

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.