Pod vodstvom koordinatorke Marije Leskovec, vzgojiteljice v Jegličevem dijaškem domu, je v prvi polovici julija skupina dijakov s spremljevalci izpeljala misijonski tabor v predmestju Istanbula (Büyükdere), kjer delujejo bratje minoriti. Izkušnja je pomenila obojestransko obogatitev: koristnost dela za misijon, za udeležence pa spoznavanje življenja katoliške skupnosti, novega kraja, kulture in življenja v njem. Predvsem pa je pomenila poglobitev izkustva vere ter medsebojno delitev osebnih doživetij in razmišljanj.
Udeleženci tabora so takole strnili svoje vtise:
Hvaležen sem za lepo izkušnjo tabora, za lepo vreme, za vikend priprave na tabor, spremstvo ge. Mire, za organizacijo, gostoljubje in potrpežljivost. Prišli smo v skupnost z več jeziki; lepo, da smo s patrom Martinom lahko govorili v slovenščini.
Zapomnil si bom ulice in ljudi, duhovno dimenzijo tabora: svete maše, molitve, delo; nismo prišli v hotel, ampak pomagali krščanski skupnosti; veliko smo prejeli drug od drugega. Hvala vsem za dobro vzdušje, veliko novega sem se naučil.
Dali smo se na razpolago, veliko delali; bili odprti drug za drugega, veliko smo se pogovarjali, molili in peli; hvala za vse vsem (spremljevalcem in patru, ki nas je sprejel, za zaupanje in program izven plana).
Vseh dvanajst dni super; različni, čeprav ista zasedba, zahvala za potrpežljivost.
Ob delu smo se podpirali in se dopolnjevali ter učili drug od drugega; pater Martin ni samo govoril, je tudi delal in nam bil zgled, ko je pomagal pri delu. Znali smo biti skupnost.
Navdušeni smo, lepo je odkrivati, koliko talentov imamo v skupini in da smo poleg šole in glasbe tudi praktični in samostojni.
Tabor je bil zanimiva izkušnja; naučili smo se veliko novega.
Ora et labora (moli in delaj), zelo lepa izkušnja.
Poklicani smo, da iščemo v vsakem človeku dobro in da se trudimo delati dobro.
Patru Martinu hvala za duhovno vodstvo.
Osebno sem rasla in sem doživela misijonsko izkustvo, ki velja za deset duhovnih vaj.
Imeli smo okvirni program, ki je bil dopolnjen in popestren z zelo bogatim dodatnim programom.
Pater Martin Kmetic, ki že 18 let dela v Turčiji, pred tem pa 11 let v Libanonu, se nam je zahvalil s sledečimi vrsticami.
“Zelo sem hvaležen skupini dijakov in Mariji Leskovec, vzgojiteljici oziroma koordinatorki, enako njeni sestri Miri, študentoma Juriju in Antonu za animacijo. Rad bi se zahvalil slovenskim minoritom za pomoč pri nakupu materiala, ki smo ga potrebovali pri taboru. Hvala vsem skupaj za vse, kar smo skupaj doživeli; za opravljeno delo. Delo nima vrednosti, če ni v njem vere in sodelovanja. Lahko smo hvaležni Bogu za vse. Nihče ni popoln, tudi Cerkev ni, vendar smo poklicani, da z življenjem in trudom pričujemo za resnico, ki jo Cerkev oznanja, za svetost Cerkve. Želeti je, da bi mladi to navdušenost nad Jezusovim sporočilom, ki ga imajo v sebi, prenašali tudi drugim ljudem. V Evropi in Sloveniji se kaže velika potreba po evangelizaciji, zato smo poklicani, da bi prinašali Božje kraljestvo povsod, kjer koli že bomo.”
