Osemindvajset dijakov iz English Drama Club je sodelovalo pri štirih ponovitvah v novembru in decembru 2016. Med njimi je osemnajst igralcev, šest postavljavcev scene, dva lučkarja in zvočna delavca, en fotograf ter ena maskerka in frizerka. Tako je bila predstava v celoti v rokah dijakov, ki so ustvarjali pod mentorstvom Alenke Battelino in Mojce Lavrič. Obe že štiri leta sodelujeta pri vodenju angleške dramske skupine. Za Wildovim Zglednim soprogom je to druga predstava, ki je postavljena na oder Škofijske klasične gimnazije v angleškem jeziku.

---

 

Takole razmišlja o predstavi Anamarija Mihovec, dijakinja 3.č in ena izmed igralk:

William Shakespeare. Je sploh kdo, ki ne pozna tega imena? Ne le da je napisal 37 dram in 154 sonetov, za sabo je pustil tudi veliko besednih zvez in močan pečat v angleškem jeziku in svetovni književnosti nasploh. Pa saj vse to najbrž že veste. Kakšna čast mora potem biti, da smeš igrati v eni od njegovih komedij? (retorično vprašanje)

 

Kako se je vse sploh začelo in nadaljevalo?

Začelo se je precej preprosto, s povabilom k sodelovanju po šolski objavi.  Naprej pa po stopničkah.

• Prvi sestanek je bil zanimiv; novi obrazi, nova mnenja, novi prijatelji. Malce o samem avtorju in predstavitev igre. A Midsummer Night`s Dream/ Sen kresne noči (cilj). Potem (že!) prva domača naloga, prebrati komedijo v slovenščini in razmisliti o vlogah. Kasneje pogovori in vaje branja (sicer precej zahtevne Shakespearjeve) angleščine. Besedila je (bilo) veliko. Več kot tri četrtine tudi sprva nerazumljivega. Pomagal nam je slovenski prevod. Če namreč ne ve, kaj govoriš, potem stavkov ne moraš odigrati s pravimi čustvi, mar ne? Razdelitev vlog. Priprave. Učenje besedil (nekateri več, drugi malce manj).

 

• Dvomi? Intenzivne vaje na začetku počitnic. Prvi resnejši izgledi scen. Nekaj težav. Bolezen igralcev, ne (še) popolno znanje besedil, nejevolja (ne pretirana, seveda!). Pa vendar smo se vsakič znova zbrali in poskušali dati vse od sebe. Pa je šlo. Vedno bolje.

• Pogovori o kostumih in pričeskah. Ogromno idej. Brain-storming. Zapisovanje. Glavna ideja preprostosti, črne pajkice in majica, različne barve kostumov glede na vlogo. »Naj pride do izraza predvsem zgodba.« Pričeske. Med igralci zelo različne. Vsaka posebej zanimiva. Od preprostih kodrov, do zlikanih in »natupiranih« las ter pleše pri enem od delavcev. Dan, ko smo vse skupaj poizkusili (tudi dan, ko sem se prvič v življenju zares ustrašila same sebe). Prvič odigrana predstava v enem kosu (z nekaj prekinitvami). Spoznali smo se tudi s sceno (meni osebno zares čudovita ideja!) in vsemi reflektorji.  Saj bo šlo.

• Odprta generalka. Pred njo še prva skupna fotografija na odru. Nazaj k predstavi. Ogromno presenečenje (dobro!) za nas vse. Navdušena množica! (hecam se, ni bila ravno množica.) Je pa res, da je bila tistim desetim, ki so gledali, predstava zelo všeč. To nam je dalo velik zagon za naprej. Še zadnja vaja pred premiero.

• The first night. Malo treme (pa ne preveč). Improvizacija znova in znova. Pa vsakokrat nam je bolj všeč in si damo bolj duška. Prve kritike. Same dobre. (Na našo srečo oziroma veselje.) Različni pogledi, različna mnenja.

---

 

Kaj so o igri povedali nekateri sodelujoči in gledalci?

Igralni prostor je osvetljen z reflektorji, ki so nad igralci, z reflektorji, ki so ob zavesah, ki igralce osvetljujejo od strani, in z reflektorji v dvorani. Takšna osvetlitev je za fotografa obenem zelo ugodna in zelo slaba. Zelo dobra je, ko sem fotografiral dogajanje iz zaodrja, saj sem se lahko postavil točno ob reflektor, ki je stal ob zavesi in fotografiral igralce osvetljene od spredaj in od zadaj (kar jih je lepo ločilo od ozadja), kar je po mojem paša za oči. Na žalost pa je ta osvetlitev tudi precej slaba, kar se je pokazalo, ko sem igralce fotografiral iz dvorane. Reflektorji, ki so ob zavesah, osvetljujejo samo tiste igralce, ki stojijo v snopu svetlobe, tisti, ki so stali preveč v ospredju ali pa preveč ozadju, pa so bili temnejši ali pa imeli na obrazu močne sence, kar mi je otežilo delo. Kot gledalcu mi je bila osvetlitev všeč, saj ustvarja odličen prostorski učinek. Za gledalca tudi prej omenjen problem ni tako pomemben, saj oči niso tako občutljive na takšne svetlobne spremembe kot fotoaparat. Druga stvar, ki sem jo opazil, so kostumi. Všeč mi je jasna razlika med višjimi sloji prebivalstva in nižjimi. Višji sloji so nad črno podlago imeli oblečene enobarvne obleke, ki so nakazovale, kako se bodo na koncu povezali. Nižji sloji pa so čez črno podlago imeli oblečene bele starinske srajce. Vsi so imeli enake, kar je nakazovalo, da imajo vsi približno enak družbeni položaj. Na ličenje se ne spoznam, ampak je po mojem mnenju lepo dopolnilo zgodbo in jo pomagalo razumeti, tako da mi je bilo všeč. Najbolj mi je v spominu ostal starikav obraz Egeusa, ker je bil v tandemu z odličnim igranjem prepričljivo star. Cela zgodba naj bi se dogajala v Grčiji, tako da so vsi igralci imeli nakodrane lase, kar je zelo učinkovito kazalo na kraj dogajanja. Vsem pa je najverjetneje najbolj v spominu ostala pričeska Snuga, ki je skupaj s prikupnim igranjem in počasnejšim govorjenjem (saj ta lik ni bil preveč hitre pameti) vsem zelo prirastel k srcu. Predstava me je večkrat pripravila do smeha in do zamišljenosti nad svojimi dejanji, kar je cilj te komedije. Uprizoritev pod vodstvom mentoric Mojce Lavrič in Alenke Battelino na inovativen način prikaže ljubezenske zaplete in razplete na avtorja vreden način. Najbolj se mi je v spomin vtisnil dogodek, ko sta se Lysander in Demetrius prerekala, čigava bo Helena, medtem ko Hermia gleda in ji ni jasno, kaj se je zgodilo z Lisandrom, da je v enem večeru opustil načrte z njo in se zaljubil v Heleno. Izjemen je tudi konec igre, ko amaterska igralna skupina iz Aten uprizori svojo zelo duhovito igro. Komedija je bila uprizorjena v originalni angleščini, ki se je do sedaj precej spremenila, tako da so nadnapisi v slovenščini kljub zelo dodelani izgovarjavi igralcev zelo pripomogli k razumevanju zgodbe. V celoti je igra zelo dodelana z mnogimi inovativnimi elementi in liki, ki gledalcem hitro prirastejo k srcu. Sicer nisem ljubitelj branja dramskih iger, še posebej če so napisane v arhaični angleščini, a mi je tale spremenila mnenje, tako da bom v prihodnosti z veseljem prebral kakšno igro Williama Shakespearea.

»Na predstavi sem bila že trikrat, a je nikoli nisem zares videla. Vedno sem se skrivala v ozadju in se trudila, da je scena dobro izpadla. Po tem, kar sem slišala (to je govorjenje igralcev), se mi zdi igra zanimiva, še kar dinamična. Bistvo zgodbe je povzeto in sliši se, da igralci uživajo in se trudijo.«

Ajda Kok, »scenka«

 

»V igri A Midsummer night’s Dream sem igral Nicka Bottoma. Baje, da sem − vsaj tako so mi rekli − zvezda večera, ampak to je zgolj odraz vrednot naših gledalcev, ki živijo po principu “panem et circenses”. Žal jim nihče ni povedal, da pogostitve ne bo, za zabavo pa je poskrbel Bottom: ker je pač Rit in je hotel vso pozornost. Meni se sicer ni zdelo, da bi ravno izstopal ali navdušil. Verjetno zato, ker sem imel v mislih predvsem konjsko glavo in veličasten trenutek, ko jo bom smel sneti; v njej je bilo namreč zelo zoprno, ker je bilo vroče in nisem nič slišal: Mojca je rekla, da je bil to edini prizor, v katerem sem se drl, kot je treba. Med svojim pevskim performance-m sem smejanje publike brez težav odmislil (celo preslišal!), ker sem sanjal o čokoladi z arašidi, ki me je nestrpno pričakovala v zaodrju, na dve stvari hkrati pa se nisem zmožen osredotočiti (prof. Jernejčič bi rekel, da zato, ker nisem ženska − imam pa baje zato toliko bolj razvite male možgane, ki mi omogočajo spretno gibanje po odru).

Šlo je za mojo prvo večjo igralsko preizkušnjo in verjetno tudi mojo zadnjo, ker sem povabilo g. Davida Ahačiča na Agrft prijazno zavrnil in odvrnil, da vztrajam pri fiziki (kjer ti ni treba vaditi kot žival in čakati tri mesece, da ti nekdo pove, da nimaš pojma). Vem, malo sem ciničen. To zato, ker ciničnost privablja bralce. Vsaj tako so rekli, ko sem vprašal, kakšen naj bo tale pisni sestavek …

»Veste, gledališče ni edina reč v našem vsakdanu, ki je zrežirana. Je zgolj ena od redkih, ki to javno (in s ponosom) prizna. (…) Življenje je igra, Zemlja je naš oder in mi smo igralci, ki si vsak dan nadenemo drugo masko v upanju, da bomo prepričali prijatelje in sovrstnike, da smo “kul”, profesorje in sodelavce, da smo pametni, delodajalce ali druge nadrejene, da smo sposobni, in lokalnega župnika, da smo Bogu zvesti in predani verniki.« Mar ne? In celo tako zelo smo se vživeli v svoje kože (množina!), da so se nam maske zažrle v obraz in jih sploh več ne znamo sneti, in človek, ki mu zvečer, ves utrujen, pogledam v obraz, nisem več jaz … Razmisli o tem … Ti je res treba postati gledališki igralec, da se naučiš igrati? Jaz mislim, da nikakor ne. Te pa izzivam, da mi dokažeš drugače.«

Luka Benedičič,4. c, igralec (»Nick Bottom«)

 

 

»Predstava Sen Kresne noči Williama Shakespearja v izvedbi English drama klub ŠKG je bila enkraten dogodek. Izvirno in vselej aktualno Shakespearjevo igro so s svojim vložkom nadgradili odlično pripravljeni igralci. Tako je bila  izvedba (kar je pri Shakespearju vselej pomembno) prvovrstna ter je taka skupaj s klasično Shakespearjevo zgodbo res predstavljala kakovostno “gledališko” izkušnjo. Najbolj velja izpostaviti osebno pripravljenost vseh nastopajočih za sodelovanje. Res so se dobro pripravili na vlogo in se vanjo tako močno vživeli, kar je tisto, kar je predstavo dokončno naredilo  izvrstno.

Igra je bila torej ključno sredstvo odlične karakterizacije in diferenciacije likov, ki so skupaj na odru (kljub na trenutke nekoliko pre-skromni sceni) tvorili prepričljivo, učinkovito in kakovostno celoto. Celoto, vredno ogleda.«

Rok Jan Špiletič, gledalec

---

 

Fin

Morda najbolj pomembno, mnenji glavnih organizatoric, prof. Battelino in prof. Lavrič. Zdelo se jima je dobro…največje zahvale gredo seveda njima!

Vse se da, če se hoče. Še dve izpeljani predstavi z navdušenim občinstvom. Veselje. In občutek zadovoljstva, po tem ko je trud poplačan. (Tudi tortice za nagrado). Objemi med igralci. Prava mala družina. Vse prehitro je minilo. Tako se končuje naš sen zgodnje zimskih dni. Pa naj še kdo reče, da je Shakespeare dolgočasen ali pretežek, če si upa!

Anamarija Mihovec

Save

Save