Oda mladim pevcem in njihovim dirigentom

Toliko stvari se je odvijalo na festivalu Evropa Cantat na različnih odrih in za njimi, da je težko po koncu festivala povzeti vse. Tudi s časovno razdaljo je eno vendar jasno. Protagonisti tega dogodka so pevci in dirigenti. Za nami je šolsko leto, ki smo ga večinoma zaradi pandemije preživeli doma, zato kot amaterska ljubiteljica glasbe lahko rečem, da so oboji pokazali na tem festivalu ogromno, in ne morem drugega kot uživati ob obilici kakovostnih sporočil, ki so jih posredovali publiki v čudovitem tednu, ki je bil posvečenem zborovski glasbi.

Festival Europa Cantat, ki je potekal v Ljubljani 16.–25. junija 2021, je združil glasbene navdušence s celega sveta, med njimi tudi tri zbore, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava: Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in Komorni zbor Megaron. V njih prepevajo zdajšnji dijaki Škofijske klasične gimnazije in njeni alumni. Vse tri zbore vodita Helena Fojkar Zupančič in Damijan Močnik, njuna osebna karizma in vodstvene sposobnosti pa veliko doprinesejo k rasti mladih predvsem na področju osebnostnega razvoja in pevskega ustvarjanja.

 

Kaj žene pevce, da pojejo? Petje v živo, druženje in vrhunski dirigenti

Navdihujoče je, kakšno strast, odločnost in veselje so pevci kazali na različnih delavnicah, ateljejih in seveda še posebej na nastopih in koncertih. Kaj oz. kdo je odgovoren za to, še posebej po mračnem letu socialne oddaljenosti, negotovosti in strahov?

Za začetek moram omeniti, da je razlog gotovo v spremembi, ki smo ji bili priča: publika in pevci so si enostavno želeli, da pojejo v živo in se tako izrazijo po dolgem obdobju tišine. Umetnost nudi številne možnosti izražanja, zborovsko petje pa je gotovo eno izmed najbolj zgovornih, saj združuje um, telo in dušo. Občudovali smo lahko zbranost, odgovorno delo in umetniško izraznost mladih pevcev. Panda van Proosdij, cenjena nizozemska dirigentka, je hvalila zvok, barvo in moč Dekliškega zbora sv. Stanislava: »Prvič v življenju sem slišala spiritual (Ain’t no grave can hold my body down), ki so ga zapeli pevci iz Evrope in je zvenel zelo pristno, ne kot imitacija. Hoja po znaku neskončnosti je predstavljala neverjetno moč deklet.«

Drugi razlog je dejstvo, da se pevci radi družijo. Že v klasični Grčiji je bil Periklej iz Patrie, poznan tudi kot »narekovalec ritma«,  opisan v poročilu iz leta 709 pr. Kr. kot nekdo, ki je vodil skupino nekaj sto glasbenikov tako, da je udarjal z zlato palico »gor in dol v enakomernih gibih«, tako da so glasbeniki lahko »začeli istočasno« in »se vsi držali skupaj«. »Držati se skupaj« je bilo pomembno tudi na Evropi Cantat.

Nenazadnje pa so bili pevci v rokah vrhunskih dirigentov, ki so pretakali svoje vizije v čudovite zvoke – in mladi so jim sledili. Zame je to stvar zaupanja. Zato odrasli ne bi smeli v nobenem smislu izdati zaupanja, ki ga mladi gojijo v nas.

Kaj pa pravzaprav počne en sam človek skoraj neslišno na dirigentskem odru? Dirigent seveda kaže ritem in ponudi interpretacijo, najpomembnejše pa je, da posluša in vodi. V neformalnih pogovorih med pevci na EC je bilo poslušanje največkrat poudarjeno. Oba, dirigent in pevec, lahko skupaj rasteta v svoji interpretaciji, a se istočasno v polnosti uresničujeta tudi kot posameznika. Temu smo bili priča na obeh celovečernih koncertih tako Dekliškega zbora sv. Stanislava kot tudi Komornega zbora Megaron.

 

Zaradi vseh zgoraj naštetih razlogov pevci iz Zavoda sv. Stanislava sijejo na odru, rastejo v čudovite mlade odrasle in tako prispevajo svoj neprecenljiv delež k izboljšanju družbe, v kateri živimo. Junaki, borite se (Heroes pugnates)! – če uporabim Gallusove besede, ki so odmevale na enem izmed koncertov EC. Ker se bodo mladi junaki, odločni, a sočutni, morali potruditi za mnogo stvari v prihodnosti. Spodbujeni zaradi svojih izvrstnih predstav in s podporo mentorjev na področju umetnosti, športa ali znanosti, bodo mladi nepremagljivi in zato nenadomestljivi. Z besedami dirigentke Pande van Proosdij lahko rečemo, da so mladi »ljubeči pridigarji prihodnosti«. Ob nezamenljivosti mladine pa se Damijan Močnik sprašuje: »In kaj naj dirigent brez svojih ljubih pevcev?« Z njim pa tudi vsak učitelj ali vzgojitelj brez svojih učencev, ki so mu zaupani.

Lily Schweiger Kotar, prof.

Foto: EC Ljubljana 2021, Megaron & KGBL, avtor: Tomaž Črnej in Zapojmo Sloveniji 1, avtor: Janez Eržen

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.