Kot je v uvodnem pozdravu izpostavil direktor Zavoda sv. Stanislava mag. Anton Česen, smo se ob prazniku našega zavetnika sv. Stanislava zbrali v šentviški župnijski cerkvi, da se Bogu zahvalimo za vse, kar vsak dan znova prejemamo po njegovi dobroti. Vsak dan našega skupnega življenja želimo izročiti v Božje roke in njegovo varstvo, kajti v tem je izvira vsega dobrega, kar lahko delimo med seboj.
Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je v svojem nagovoru iz dnevne Božje besede (Raz 3,1–6.14–22; Lk 19,1–10) izluščil vprašanje: Kdaj sem zadnjič slišal Božje trkanje? Besede »Stojim pri vratih in trkam,« se nanašajo na vrata v moje srce, v moje življenje. Bog ne želi ostati zunaj in biti občasni gost, pač pa želi živeti z menoj in deliti polnost svojega življenja. Morda njegovo trkanje slišimo vedno bolj poredko, ker postajamo vedno bolj mlačni – v nas ni več ne ognja ne mraza. Zahej je to trkanje slišal, ko je šel Jezus skozi Jeriho – želel ga je videti, srečati si ga skoraj ni upal, ker je vedel, da je kot cestninar izločen iz družbe. Splezal je na divjo smokvo, da bi ostal na varnem – v bližini, a vseeno nekoliko odmaknjen. Naš Bog pa ne hodi mimo, v vsaki množici pogleda v oči vsakemu posebej in zbrana množica za Jezusa ni bila ovira, da ne bi pogledal Zaheja. Bog ne hodi mimo nas in nas ne gleda zviška, poniža se, da bi nam mogel pogledati v obraz, iz oči v oči, z ljubeznijo, usmiljenjem in odpuščanjem. Ko Bog izgovori tvoje ime, se ne moreš več skrivati; ko srečaš Boga, veš, kdo si. Zahej je po srečanju z Jezusom postal to, kar pomeni njegovo ime – čist, pravičen: povrnil je storjene krivice in polovico svojega imetja dal ubogim. Ko bomo Bogu odprli vrata, bomo tudi mi spoznali svojo pravo identiteto: da smo poklicani v življenje. Če zaslišimo svoje ime in se odzovemo na trkanje, potem tudi mi ne bomo hodili drug mimo drugega, ne bomo več videli ljudi, ki bi jih obsojali, ki bi jih izkoristili, da bi sami postali bolj imenitni … so samo bratje in sestre. Priprošnjik zavoda in vseh nas sv. Stanislav Kostka je slišal Božje trkanje in se odpravil na pot; naj tudi nam pomaga, da bomo slišali in imeli pogum odpreti svoja vrata.
Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije je ob spremljavi orkestra pel Mašo na čast sv. Frančišku Asiškemu skladatelja Damijana Močnika, pri maši pa je prepeval tudi Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije.
Zvočni posnetek praznične svete maše
Foto: Irena Jamnik
Praznovanje godu sv. Stanislava Kostke je v nadaljevanju dneva na slavnostni akademiji združilo sedanje in nekdanje dijake (med njimi posebej prvo generacijo maturantov Škofijske klasične gimnazije, ki letos obhaja srebrni jubilej svoje mature), učence, vrtčevske otroke, študente, vzgojitelje, učitelje, profesorje in ter druge zaposlene v zavodu, starše ter prijatelje in dobrotnike Zavoda sv. Stanislava.
Ob 15-letnici ustanovitve Osnovne šole Alojzija Šuštarja (ljubljanski nadškof Alojz Uran jo je ustanovil 1. septembra 2007, delovati pa je pričela kasneje) so akademijo zasnovali v tej zavodski enoti.
Pozdrav direktorja zavoda mag. Antona Česna
Slavnostni govornik je bil ddr. Klemen Jaklič, sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Govor ustavnega sodnika ddr. Klemena Jakliča
Družinin članek o slavnostnem govoru
Na akademiji so bile podeljene tudi naslednje pohvale:
Foto: Jernej Rodič
Foto: Filip Knific
Družinin članek o slavnostni akademiji
Zvočni posnetek slavnostne akademije
© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.