Na pot smo krenili v sredo, 23. oktobra, ob 21. uri. Ko smo se vsi udobno namestili na avtobus, smo se najprej drug drugemu predstavili, nato pa se odpravili. Vožnja je trajala okoli 13 ur. Pot nas je vodila najprej čez Italijo, skozi Benetke, Padovo in Verono, nato pa v Francijo, skozi tunel Mont Blanc in do vasice Taizé. Nekateri so spali malo več, nekateri pa malo manj, vendar se ob prihodu v Taizé med dijaki ni čutilo prevelike utrujenosti.

Ko smo pobrali vso prtljago in se poslovili od obeh voznikov avtobusa, smo se vsi zbrali pod šotorom in se spoznali z bratom Andražem, sicer Madžarom, ki je, ker v Taizéju še ni slovenskega brata, zadolžen za sprejemanje slovenskih skupin. Prinesel nam je tudi zajtrk, ki je bil vsak dan enak; štručka kruha, maslo in dve vrstici čokolade. Nato je sledil uvod v Sveto pismo, pri katerem je branje svetopisemskega odlomka vodil eden izmed bratov, ter kasneje pogovor v manjših skupinah.

Potem smo prtljago odnesli v svoje sobe. V eni sobi so bili trije pogradi, kar pomeni, da nas je skupaj v sobi bivalo šest. Med molitvami in delavnicami si lahko šel v Oyak, manjši zunanji bar, v katerem je bilo vse zelo poceni, ali pa na krajši ali daljši sprehod po parku Izvira sv. Štefana.

Vsak dan smo imeli tri skupne molitve, jutranjo ob 8.15, opoldansko ob 12.00 in večerno ob 20.30. Vsaki molitvi, razen večerni, je sledil obrok. Poleg tega smo imeli ob petih na voljo tudi čaj in piškote, večerjo pa smo imeli vsak dan ob 19. uri. Hrana ni bila vedno najboljša, a si se vsakič najedel. Skupne molitve so potekale v cerkvi, ki je bila zelo prostorna. Zanimivo je bilo, da se je v njej klečalo ali sedelo na tleh in ne na klopeh. Ob vhodu v cerkev je vsak dobil pesmarico. Da si lahko sodeloval pri petju, je v cerkvi na ekranu pisala številka pesmi, ki se je pela v tistem trenutku. Med molitvijo se je pelo pesmi, molilo v tišini, vmes pa so bratje brali svetopisemske odlomke v najrazličnejših jezikih. Brat Andraž je tudi velikokrat bral odlomke v slovenščini, kar nas je vsakokrat prijetno presenetilo. Glavna uganka za nas je bila, kako je večinoma, čeprav je bil po rodu Madžar, pravilno naglašal slovenske besede. Odgovor na to vprašanje je bil, da je vsakokrat pred molitvijo vzgojiteljica Špela z njim vadila branje.

Vsak večer smo imeli mašo v Kripti. Čeprav smo bili vsakokrat prepričani, da bomo mašo imeli samo Slovenci, saj smo se tako dogovorili s patri, nas je vsakokrat pričakal še en narod. Enkrat smo imeli sveto mašo s Francozi, dvakrat pa z Italijani.

V nedeljo smo lahko dlje spali, saj običajne molitve pred zajtrkom ni bilo, namesto nje pa je bila po zajtrku sveta maša. Po maši smo morali nato hitro pospraviti sobe in jih pripraviti za naslednje goste. Po skupinskem fotografiranju smo se spet posedli na avtobus in odpotovali domov.

Na poti smo se za dve uri ustavili tudi v Paray-le-Monialu, kjer smo si ogledali prelepo baziliko in samostan. Potem smo imeli tudi uro in pol prostega časa, a na našo žalost ni bilo takrat nič odprtega, saj je bila nedelja. Tako smo ob 18. uri krenili dalje, na dolgo pot proti domu.

V Taizéju je bilo veliko trenutkov namenjenih tišini in zame osebno je bilo to zelo blagodejno in sproščujoče. Še posebno rad pa sem imel sprehode v tišini po parku Izvir sv. Štefana, sredi katerega je bilo plitvo jezero s pticami in lokvanji. (Jon Šubic)

Romanje v Taizé je bilo polno miru in petja ter novih prijateljstev. Nekaj, kar mi bo ostalo od Taizéja, so srečanja z bratom Alojzom, ki je bil zelo iskren, prijazen in preprost, čeprav je glavni med brati, in prekrasno petje med molitvami. (Erik Rode)

Pa smo šli … po enajstih letih spet v Taizé; domovci iz Jegličevega dijaškega doma ter dijaki in alumni Škofijske klasične gimnazije. Odromali smo na kraj, ki je v marsičem precej čuden. Za začetek je to kraj, ki je dosti mlajši od ostalih romarskih središč. Njegova zgodovina sega (le) do druge svetovne vojne. Takrat je ustanovitelj brat Roger v majhni francoski vasi Taizé odkupil hišo ter vanjo začel sprejemati vojne begunce. Po vojni so se mu pridružili še mnogi bratje in nastala je skupnost, ki dandanes vsak teden, od nedelje do nedelje, sprejema na tisoče mladih, eni izmed teh pa smo bili tudi mi.

Po trinajsturni vožnji z avtobusom smo prispeli na kraj, ki ni na prvi pogled videti nič posebnega. Namesto visokih in velikih stavb so bile preproste barake, okolica dokaj neurejena, hrana skoraj neužitna, skupni tuši ter preproste sobe. ”Namesto” cerkve pa skoraj neokrašen prostor, ki ima še največ podobnosti s športno dvorano. Na srečo pa se pravi duh Taizéja ne skriva tu, pač pa v tamkajšnjih skupnih molitvah. Vsi smo že kdaj slišali ali peli taizéjske speve ter izkusili, kakšen močan učinek imajo. Vendar pa tam dobijo še večjo globino, ko jih ponavljajoče pojemo z več tisoč ljudmi.
Naslednja stvar je tišina, ki je prisotna pri vsaki molitvi. V začetku je nam je mogoče precej neprijetno, saj tišine nismo navajeni. Sčasoma pa smo ugotovili, da nam je v življenju zelo primanjkuje.

Dan v Taizéju je izgledal približno takole: zjutraj je najprej nastopila jutranja molitev, po molitvi zajtrk, ki je bil vsak dan enak: štručka kruha, maslo ter dva koščka temne čokolade. Po zajtrku je bila delavnica o Svetem pismu. Najprej nam je predavatelj razlagal izbrani odlomek, nato pa smo po skupinah še dodatno premlevali in premišljevali. Po tem je bil čas za opoldansko molitev in za njo kosilo. Popoldne smo imeli nekoliko več časa, zato smo se enkrat tudi odpravili do železnice s hitrimi francoskimi vlaki TGV. Zvečer je prišla na vrsto še večerna molitev in za njo večerja, po večerji pa druženje v baru Oyak. Uživali smo v spoznavanju novih ljudi iz mnogo različnih držav.

V spomin se mi je najbolj vtisnila petkova molitev, ki ji je sledilo češčenje križa. Velik križ so na podstavek položili horizontalno s tlemi, okoli njega pa so nato ljudje molili. Ves ta čas je preostala cerkev pela speve. Ker je bilo ob križu malo prostora, je naenkrat lahko molilo le malo ljudi, ostali so morali počakati, da pridejo na vrsto. Najbolj me je presunilo to, da smo v Taizé prišli izven ‘sezone’, ko je ljudi malo. Pa vendar je vrsta trajala od devetih zvečer, ko so po večerni molitvi križ prinesli, v pozno noč. Sam sem nekoliko kasneje še enkrat pokukal v cerkev, nekaj ljudi pa je ob mojem odhodu ob pol enih ponoči še vedno čakalo, da pridejo na vrsto.

Lenart Miklavič, 8. vzgojna skupina JDD in 4. e Gimnazije Poljane