Seminar “Virtualni svet, kritično mišljenje in celostna pedagogika”

Od 20. do 21. aprila 2018 je v našem zavodu potekal seminar za učitelje in vzgojitelje v okviru nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju z naslovom »Virtualni svet, kritično mišljenje in celostna pedagogika«. Seminarja se je udeležilo 28 učiteljev in vzgojiteljev iz vrtcev ter osnovnih in srednjih šol, imeli pa smo tudi udeleženca z visoke šole. Seminar je nadaljevanje zelo uspešne izvedbe temeljnega seminarja o celostni pedagogiki, ki nosi sedaj že ustaljeno in prepoznavno ime »Razum, srce in roke«. Tako so se tudi nekateri udeleženci sedaj že drugič odločili, da svoj čas namenijo sodelovanju na našem seminarju.

Vsebinsko smo se na seminarju posvetili aktualni temi virtualnega sveta in kritičnega mišljenja. Pri sami izbiri predavateljev pa smo sledili praksi iz preteklih dveh izvedb temeljnega seminarja in povabili tako strokovnjake iz drugih institucij kot učitelje in profesorje iz naše hiše. S tem smo zadostili tako teoretičnim uvidom kot praktičnim primerom uspešnih pedagoških praks. Zopet se je pokazalo, da udeleženci z veseljem prispevajo tudi iz mnogoterosti svojih izkušenj in radi delijo spoznanja z drugimi. Zato je zelo pomembno, da je bilo dovolj časa namenjenega za skupinsko delo in plenarno diskusijo.

Tokratni seminar sta s skupnim predavanjem o celostni pedagogiki v digitalni dobi uvedla mag. Bernarda Podlipnik, profesorica slovenščine in umetnostne zgodovine na Škofijski klasični gimnaziji in mag. Gregor Celestina, kaplan in učitelj vere in kulture v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, ki sta bila že med izvajalci temeljnega seminarja. Poudarila sta pomen naglega spreminjanja v današnjem svetu, ki od mladih zahteva tako nenehno učenje in prilaganje ter iskanje novih rešitev kot tudi sposobnost empatije. Hkrati pa opažamo, da so današnji otroci in mladi v mnogočem bolj nezreli in negotovi, da imajo več strahov in slabše razvite socialne veščine in da jih ima vedno več priznane posebne potrebe in morajo za svoje težave celo jemati posebna zdravila. V nadaljevanju sta predavatelja predstavila dve osrednji področji celostnega pristopa: nevrološki zorni kot s poudarkom na razvoju možganov in psihosocialni zorni kot s poudarkom na odnosih. Temeljno spoznanje na področju razvoja možganov danes je, da morajo biti za razvoj višjih miselnih funkcij nujno vzpostavljene primarne možganske povezave. Te pa vključujejo predvsem čustveno in čutno plat človeka ter tudi njegovo duhovnost. To pa na področju vzgoje in izobraževanja dosegamo prek raziskovanja in lastne iniciative, s spontanimi odnosi, ki se kažejo predvsem v igrah in prostem gibanju. Vse to je potem ustrezna stimulacija za višje kognitivne procese. Pri psihosocialnem razvoju pa gre za to, da človek najde ustrezno okolje za ustvarjalno izražanje samega sebe. Če to umanjka, imamo veliko nevarnost, da eksistencialno pridobljeno utelešeno modrost, kot jo imenuje J. Pallasmaa, nadomeščajo videz, virtualnost, pasivnost in poplitvenost v življenju, ki so temelj virtualne kulture. Predavatelja sta nanizala celo vrsto primerov iz šolske prakse, ki poskušajo premagovati ta trend. Za zaključek pa sta navedla navdihujočo misel Jasperja Juula, ki pravi: »Če hočemo staro kulturo poslušnosti dokončno spremeniti v novo kulturo odgovornosti do nas samih in do drugih, je potrebno zaupanje vase in v druge. Potrebna sta tudi moč in pogum, da si upamo napraviti ta korak ven iz odvisnosti. Učitelji so poleg staršev najpomembnejši odrasli ljudje v življenju večine otrok in mladostnikov. Posredovanje učne snovi ni njihova edina naloga. Predvsem gre za takšno spremljanje mladih ljudi, da se lahko v njih razvijeta kar največja življenjska sila in socialna kompetenca.«

Sledilo je predavanje dr. Mirne Macur o mladih v precepu virtualne zasvojenosti. Predavateljica je uvodoma problematizirala pojem internetne zasvojenosti, saj naj bi šlo pri internetu zgolj za medij, ki poudari različne druge odvisnosti, medtem ko sam ne more biti njen predmet. To seveda ne drži povsem, kajti poznamo zasvojenost z računalniškimi igrami, ki se je razmahnila ravno na račun interneta. Ravno tej problematiki je bila posvečen zaključni del predavanja in tudi delavnica, ki je sledila. Med najbolj zasvojljive spadajo večigralkse igre, katere istočasno v realnem času igra večje število igralcev, ki se s svojimi liki povezujejo v skupine ali klane ter se skupno bojujejo proti sovražniku ali rešujejo probleme v sami igri. Sicer pa je predavateljica s svojim raziskovanjem sodelovala tudi pri številnih analizah stanja v Sloveniji na področju nekemičnih zasvojenosti. Raziskava o igranju računalniških iger med osnovnošolci, ki je bila objavljena leta 2016, je pokazala, da povprečna starost začetka igranja računalniških iger znaša 7,4 let, da je povprečen čas igranja med tednom 1,7 ur, med vikendom pa 2,5 ur. Zagotovo najbolj pomemben podatek za zaposlene v šoli pa je, da je 2,5 % osmošolcev že zasvojenih z igranjem. Ti začnejo že pri 5,5 letih, med tednom igrajo 5,4 ur, med vikendom pa kar 6,9 ur. Zasvojenost se pogosteje pojavlja pri fantih. Problematiki računalniških iger, poleg tega pa še glasbi in socialnim omrežjem, smo se posvetili tudi na delavnici. Dr. Macur je pripravila zanimiva vprašanja za razmislek. Pri računalniških igrah in glasbi smo primerjali tiste iz 80ih z današnjimi in prišli do zelo zanimivih ugotovitev o razlikah. Udeleženci so imeli v delu po skupinah veliko priložnosti, da vpletejo svoje izkušnje in doživljanja. Na podlagi zgoraj predstavljenih rezultatov raziskav pa so imeli popotnico, kako pomembno je, da se zavedamo nevarnosti zasvojenosti z internetom, ki se posebej pri fantih kaže v prekomernem igranju računalniških iger.

Popoldne nas je čakala še delavnica o vzgoji za kritično mišljenje, ki sta jo izvedla Marko Novak, učitelj na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja in dr. Tadej Rifel, raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ) ter profesor na Škofijski klasični gimnaziji. Na delavnici smo predvsem spoznali pomen in vlogo kritičnega mišljenja pri presojanju vrednosti digitalnih tehnologij. V delu po skupinah so se udeleženci pogovorili o tem, kje vidijo današnje učence manj kritične od njih samih, ko so še bili v šoli ter obratno. Nato smo si pogledali, kaj pomeni kritično mišljenje v digitalni dobi za samo naravo obravnave določenega problema. Navedeni so bili primeri domačih branj, matematičnih enačb, iskanja neznanih pojmov ter celo prepisovanja, ki v strogo digitalnem zapisu izgublja neprecenljivo vrednost zapomnjenja zapisanega na roko. Posebej je bilo izpostavljeno tudi načelo postopnosti pri iskanju določene informacije. Če je nekoč veljalo, da gremo od posamezne strani v berilu prek knjige do nabora knjig v knjižnici in s tem širimo svoje znanje, je danes večino časa edini vir informacij internet, kar seveda zmanjšuje našo sposobnost kritičnega mišljenja. Predavatelja sta predstavila tudi metodo digitalnega branja in postavljanja vprašanj, ki iz učencev izvabljajo funkcionalno in ne samo reproduktivno znanje. Slednje zagovarja tako imenovana NTC metoda. V zaključku delavnice je bilo na voljo dovolj prostora za diskusijo in delitev pozitivnih praks.

Drugi dan seminarja smo začeli s predavanjem dr. Bojana Musila o mladih in informacijski tehnologiji. Glede na prvi dan smo bili deležni malo drugačnega pogleda, ki se bolj kot na problematičnost osredotoča na značilnosti digitalne dobe in na naše soočanje z virtualnim svetom. Za osnovo smo imeli zelo znano knjigo Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca. Omenjena knjiga ima po predavateljem mnenju največjo prednost v tem, ker se sklicuje na raziskave, a ima hkrati to pomanjkljivost, da izpostavlja zgolj kontrastne skupine. Predavatelj pa je poskušal orisati predvsem tisto večino, ki je vmes. Pri tem se je posvetil trem vprašanjem v zvezi z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT). Najprej je bilo govora o tem, zakaj je IKT nekaj tako posebnega, pri čemer so bile izpostavljene tri značilnosti računalniško posredovane komunikacije (RPK): specifične (omejene) senzorne izkušnje, preseganje časovnih in prostorskih ovir ter možnost stalnega dokumentiranja in arhiviranja. Vse to namreč globoko spreminja našo identiteto danes. Nadalje smo pri vprašanju ali so mladi glede uporabe IKT posebni spoznali koncepta digitalnih domorodcev in digitalnih imigrantov. V veliki večini primerov, predvsem pa pri uporabi socialnih omrežij je ta razlika še očitna, a bo z leti postala vse manjša, saj bo delež digitalno pismenih in aktivnih vedno večji. Zadnje vprašanje je dr. Musil namenil morebitnim resničnim pastem uporabe IKT. Po njegovem mnenju so pravilno naglašeni izzivi uporabe IKT, ki zadevajo prav vse, to, koliko prepuščamo pomembne vidike našega življenja pametnim pripomočkom, ali imamo nadzor nad uporabo in se zavedamo vprašanj zasebnosti.

V delavnici, ki je sledila, pa je dr. Musil na zelo inovativen način predstavil problematiko tako imenovanih »selfie« fotografij, predvsem z vidika vpliva na našo osebnost. Izpostavljeno je bilo predvsem vprašanje, če tak način aktivnosti na družabnih omrežjih pomeni, da ljudje postajamo bolj narcisoidni. Dr. Musil je z ekipo raziskovalcev na to temo objavil tudi daljši članek o tej temi (povezava: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5281618/). Udeleženci so bili nad delavnico navdušeni, saj gre za temo, s katero se vsak tako ali drugače sooča v današnji situaciji. Zato tudi vprašanj in komentarjev ter sproščenosti in dobre volje ni manjkalo.

Na zadnji delavnici, ki nas je čakala po kosilu, smo se s pomočjo predavateljic Nataše Hanuna in Mirjam Erce Vratuša posvetili še vprašanju celostnega spremljanja. Ga. Hanuna je v Zavodu sv. Stanislava odgovorna za karierno spremljanje mladih, ga. Erce Vratuša pa je profesorica psihologije na Škofijski klasični gimnaziji. Že sam začetek delavnice je ponudil primere, kako lahko do določene teme pristopamo na izrazito inovativen način, ki je povezan tudi s sodobno tehnologijo. Z metodo »semafor« in nato še z »mentimetrom« smo preverili naše razpoloženje na začetku delavnice in pa vedenje o naslovni teme. Sledile so različne vaje od poligona za utrditev zaupanja med člani v skupini do »plesa«, s pomočjo katerega smo izbirali teme za skupinsko delo. Ena izmed udeleženk je v navdušenju nad delavnico takole povzela ključno sporočilo: »Celostno spremljanje je nujno, a zahteva ogromno dela spoznavanje dijaka v celoti.« Prav zato smo na koncu delavnice prešli od besed k dejanjem in s pomočjo metode SMART zastavili konkreten in dosegljiv cilj, ki ga želimo v prihodnje uresničiti na področjih kritičnega mišljenja, osebnosti učenca. razvoju učitelja, kvaliteti znanja ali celostni pedagogiki.

Seminar je še enkrat več potrdil naše dobro zastavljeno delo in predvsem to, da je celostna pedagogika s svojim sporočilom in specifično vsebino o digitalni dobi še kako aktualna za vsakdanjo pedagoško prakso. Hvaležni smo udeležencem za njihovo aktivno udeležbo in za izkušnje, ki smo si jih lahko tekom seminarja izmenjali. Upamo, da se kmalu spet srečamo na novih izvedbah seminarjev!

Dr. Tadej Rifel, IREŠ

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.