V spomin na 80 let od konca 2. svetovne vojne in temu sledeče povojne poboje ter v opomin, da se vojne strahote ne bi več ponovile, v Meršolovem atriju na ogled postavljamo slikarsko razstavo Jošta Snoja Zemlja bo odkrila svojo kri in ne bo več zakrivala svojih pobitih (Iz 26,21), s katero umetnik v izjemni likovni govorici opozarja na številne žrtve povojnih pobojev ter hkrati ponuja možnost, da se (prek umetnosti) ozremo onkraj zemeljskega in ugledamo Luč, ki sije tudi iz Snojevih del.

Prizore, povezane z žrtvami povojnih pobojev, je Jošt Snoj začel slikati po obisku Hude jame, kjer so leta 2009 odkrili množično grobišče Barbarin rov, v katerem se še vedno nahaja več kot 2000 trupel. Leta 2013 je tako začel ustvarjati cikel slik na omenjeno temo, ki pa jih je več let kasneje za razstavo v cerkvi sv. Jošta v Šentjoštu nad Horjulom, postavljeno poleti 2024, nekoliko predelal ter dopolnil. Izbrana dela je nato maja 2025 predstavil v galeriji C’ngrobsk turn, letošnjo jesen pa so slike na ogled v Galeriji Gunclje in Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava.

O pričujoči razstavi je napisal nekaj misli:

»Slikal sem, od mladosti naprej, da bi pokazal na drugi svet. To je bilo navzoče od vsega začetka. Ustvarjanje je zame transcendiranje, prehajanje v drugi svet, nakazovanje tega sveta, ki je izza tega, ki ga slutimo … novo nebo in nova zemlja. […]

Eshatološki moment je torej zame bistven v umetnosti. Svet se kaže v novi luči, je že preobražen, je ta svet in je hkrati tudi preboj v drugi svet. Se pravi, ne gre za nek naivni realizem, ki je končen, usmerjen v končno, niti ne za kruti realizem, ki prikazuje le »realnost« tega sveta, prav tako ne nek miselni konstrukt simbolične abstrakcije, pač pa gre za nek premik v novi, resnični realizem, ne iluzoren in tudi ne samo od tega sveta.

Vzor slikarstva na začetku moje poti so bile mistične pokrajine Ivana Groharja, kjer sem videl, začutil ta »premik« v onstranstvo. Nato sem šel skozi razne modernistične »izme« in se vrnil k slikarstvu posnemanje narave (mimesis), vendar ne v smislu čistega realizma. Torej k slikarstvu kot barvi in svetlobi. Svetloba je bila v 20. stoletju izrinjena iz slikarstva, tukaj, v tem slikarstvu, pa vidimo vrnitev k svetlobi, barvi, slikovitemu upodabljanju narave in bibličnih tem. Prav tako pa tudi zgodovinskih tem, kot so poboji po 2. svetovni vojni.«

In ravno te teme so tudi del razstave, ki jo postavljamo na ogled v Meršolovem atriju. Predstavljen je namreč del Snojevega slikarskega cikla s podobami iz Hude jame, drugi del razstave pa ponuja pogled onkraj, v svet, ki je presežen in kjer bomo ugledali »obličje, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača«.

V sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine 2025 Zidovi naše preteklosti, temelji naše prihodnosti so dijaki 4. c Škofijske klasične gimnazije pod mentorstvom Maruše Brozovič v ponedeljek, 6. 10. 2025, ob 18.00 na razstavi Jošta Snoja v Meršolovem atriju izvedli recital poezije Ivana Hribovška, nekdanjega dijaka v Zavodu sv. Stanislava, močno zaznamovanega z dogodki 2. svetovne vojne, z naslovom Nihče ne ve, ne kam in ne zakaj. Dogodek so z glasbenimi točkami obogatili dijaki Škofijske klasične gimnazije, o svojih delih in doživljanju teme Hude jame pa je spregovoril tudi umetnik Jošt Snoj.

Jošt Snoj se je rodil v Ljubljani leta 1967. Leta 1993 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost pri prof. Gustavu Gnamušu na temo Imago Pietatis, s svojimi prvimi sakralnimi slikami. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani s temo Iščem tvoje obličje. V letih 2004–2008 je na Univerzi Gregoriana v Rimu študiral sakralni krščansko in drugo umetnost ter kulturno dediščino Cerkve, študij pa končal z magisterijem na teološko-duhovne teme sv. Efrema Sirskega.

Od leta 1990 slika in razvija biblično-transcendentno slikarstvo, še dlje pokrajine s presežnostno noto. Slika tudi portrete. Po klasifikaciji Bardjajeva bi njegovo slikarstvo lahko uvrstili k realističnemu realizmu, k realističnemu ustvarjanju preobrazenega življenja, novega neba in nove zemlje.