Pred odhodom domov so si pevke Dekliškega zbora sv. Stanislava po odmevnih nastopih in koncertih na Svetovnem zborovskem simpoziju v ponedeljek, 30. julija, vzele še nekaj časa za uživanje v barcelonskih znamenitostih, potem pa je sledila le še vožnja do Slovenije.
Kooooončno!!! Prišel je dan, ko smo se lahko brezskrbno sprehodile po Barceloni in si ogledale nekaj znamenitosti. Čeprav nismo imele ne vaj niti koncerta, je bil ta dan za nas fizično najbolj naporen. Nekatera dekleta so s pomočjo aplikacije na telefončkih namerila kar 15 prehojenih kilometrov.
Pričele smo z VIP ogledom Stadiona Camp Nou, ki nam ga je omogočila naša Mica preko španskega prijatelja. Po tem ogledu je Barca zagotovo dobila še kakšno fenico več.
Nato smo imele končno nekaj prostega časa, ki smo ga lahko preživele, kakor se nam je zahotelo. Z metrojem smo se odpeljale v mestno središče, kjer smo jedle špansko hrano v kitajski restavraciji, odkrivale umetnostno zgodovino Katalonije, raziskovale mesto in sodobno življenje Špancev, zaplavale v morju, pisale kartice, spotoma pokukale v barcelonsko katedralo, kupovale spomnike in vse ostalo, kar smo si ves teden tako želele, pa zaradi natrpanega urnika ni bilo mogoče.
Popoldne smo se spet vsi srečali pred največjo Gaudijevo umetnino, Sagrado Familio, in si jo skupaj ogledali. Ker smo bile nad njeno mogočostjo osuple že pred dnevi, ko smo v njej poslušale koncert katalonskih zborov, smo se tokrat bolj posvetile opazovanju detajlov, zgodovini gradnje, maketam in Gaudijevemu življenju. Prevzete od veličine in lepote cerkve smo se odpravile še na naš zadnji turistični ogled, v park Guel. Tokrat smo imeli vstopnice rezervirane v naprej in smo si lahko park ogledali v celoti. Koliko barv, koliko različnih oblik, koliko neverjetnih zamisli enega samega človeka. Tam smo priredile mini koncert v “gozdu Gaudijevih stebrov”, kot se je poetično izrazil naš direktor, dr. Roman Globokar.
Utrujene, a vesele in zadovoljne smo se odpravile do hostla, kjer smo dan in naš skupni teden hvaležno zaključile s sveto mašo. Sledila je še kratka improvizirana osvežitev in že smo bili na avtobusu, ki je bil naslednjih 19 ur naše bivališče.
Kristina & Ana & Nuša 🙂
»Nekaj je vzraku …«
Zadnji dan je bil v zraku predvsem mir. Spokojnost. Nič več vznemirjenja. Nič več opozarjanja naše profesorice, v skrbi za naše glasove, naj vendarle govorimo tiše in bolj podprto.
Prvih deset ur je bila v zraku predvsem tišina in mirno dihanje spečih deklet. In naslednjih nekaj ur sproščen in miren klepet zadovoljnih škofijk, ki so na 11. Svetovnem zborovskem simpoziju v Barceloni, kot prvi slovenski zbor, svoje delo opravile več kot odlično. Pomirjene in hvaležne. Vložen trud je bil poplačan …
