V soboto, 18. 10. 2025, se je v Zavodu sv. Stanislava odvijal dogodek, na katerega so bili povabljeni vsi dijaki in alumni, ki sta jih skozi leta zakonca Tom in Marge Luzar gostila v Clevelandu v Ameriki. Minilo je le dva meseca, odkar smo iz enomesečnega izleta vrnile tudi same, zato so vse nam zgodbe, ki sta nam jih Tom in Marge povedala o naših predhodnikih, ostale še sveže v spominu in smo se srečanja z veseljem udeležile.
Začeli smo s sveto mašo, ki sta ji sledila fotografiranje in skupno kosilo. Vsi smo ob prihodu dobili nalepko z našim imenom in letnico obiska v Ameriki, kar ni le olajšalo spoznavanja, ampak nam je vsem dalo še dodaten občutek pripadnosti v tako veliki in raznoliki skupini. Zanimivo je bilo biti obkrožen z veliko množico ljudi, ki so imeli podobno izkušnjo tako v šoli kot tudi v Ameriki. Mnogi so s sabo pripeljali svoje družine, ki so jih lahko po dolgem času predstavili svojim starim sošolcem, učiteljem in gostiteljem. V dvorani sta ves čas vladala smeh in dobro vzdušje, še posebno pa sta prišla do izraza, ko so ljudje delili zgodbe dogodivščin iz svojega časa v Clevelandu. V teh smo same še posebno uživale, saj smo marsikatero že slišale iz malo drugačne plati dva meseca poprej. Videlo se je, da sta Tom in Marge res vesela za vsakega, ki je bil pri njiju, in da imata še vedno vse v mislih.
To srečanje nam je polepšalo sobotno popoldne in vse upamo, da se bomo lahko udeležile tudi naslednjega. Neverjetno je, kako sta Tom in Marge vplivala na vsakega od nas ter kakšno skupnost sta s svojim delom ustvarila, izkušnja tega srečanja pa je zagotovo še dodatno obogatila našo izkušnjo in spomine, ki jih bomo lahko cenile do konca svojega življenja.
Zala, Ivana, Lara in Neža
Pri Tomu in Marge sem bila letos in imam še čisto sveže spomine, vendar pa mi je bilo lepo poslušati zgodbe vseh, ki so bili pri njima že več let nazaj, saj se vsi z veseljem spominjajo skupnih dogodivščin. Ker so bili vsi bivši škofjici, mi je bilo zanimivo videti, kako so se sošolci po dolgem času spet srečali ter s sabo pripeljali svoje družine. Ob pogledu na Toma in Marge sem videla, da sta res vesela za vsakega, ki je bil pri njiju, in da imata še vedno vse v mislih. To srečanje mi je res polepšalo sobotno popoldne in upam, da se še kdaj srečamo s temi ljudmi.
Ivana
Srečanje je bilo res lepo organizirano – od svete maše in fotografiranja pa do kosila in zgodb po njem. Vsi gostje so bili zelo odprti in zainteresirani za pogovor, ker pa smo imeli podobno izkušnjo bivanja v Ameriki, smo hitro našli skupno temo. Zanimivo je bilo tudi gledati predstavitve, ki jih je vsaka generacija po letu 2009 naredila ob koncu potovanja, saj sem se preko fotografij spomnila letošnjega poletja, ko sem tudi sama doživela podobne stvari.
Zala
