Umetnik Stanko Sadjak se je rodil 18. aprila 1955, v letu podpisa avstrijske državne pogodbe, v Šmihelu pri Pliberku. Že v mladih letih je spoznal lepoto kulture: glasbe, gledališča in likovnosti.

Veselje in nadarjenost za ustvarjanje sta mu bila vodilo, ko je z mladimi fanti igral v glasbeni skupini Bell’ Amis. Dokaz nadarjenosti pa je bil tudi nastop na gledaliških deskah.

Upodabljajoča umetnost – risanje – pa mu je že od otroških let pomenila potrebo in konjiček. Ravnatelj ljudske šole v Šmihelu, Alfred Loser, in umetnik profesor Janez Oswald na Slovenski gimnaziji sta ga vpeljala v svet simetrije in perspektive in ga potrjevala v njegovem zamaknjenem in tankočutnem pogledu na svet. Sčasoma se je poglabljal tudi v področje umetniške literature.

Tako pogumno je Stanko Sadjak razvijal svojo likovno nadarjenost in po letih eksperimentiranja odkril svojstven stil. Slikar je svoja dela predstavil že več kot stokrat doma in po Evropi.

Enkraten spomin na čas glasbenega ustvarjanja pa so mu bili violino, da je v domači hiši uredil galerijo »La Bellamie«, kjer je na ogled njegov ustvarjalni opus.

Stanko Sadjak je sam sebi vzor, ker je po tehnični strani oral ledino. Z vztrajnim delom, s poskusi, z idealizmom, nadarjenostjo in božjo pomočjo je postal svoj učitelj in obenem svoj šolar. Kot samouk je zase razvil tri tehnike, vse z osnovo – lakom. Umetnikova posebnost in značilnost je kombinacija laka in žagovine, kar daje sliki poseben reliefni izraz. Drugi način je kombinacija laka ter svetlih in živih barv akvarela. »Lak je in bo ostal moj pečat,« pravi Sadjak o svojem ustvarjanju. Kreativnost in inovativnost sta ga pripeljali še do tretje tehnike – sastagrafije – lak na zloženem papirju.

Izvirnost potrjuje dejstvo, da in nikjer na razstavah videl podobnega načina. Prav v tej tehniki se pogosto zabrišejo meje konkretnega. Poduhovljenost, religioznost, vstajenje, novo življenje, luč, zemlja, vesoljstvo, ranljivost, bolečina, zorenje ostre svetlobe s senco, akcentuirano, potem spet prehajajoče v svetleče se barve.

Stvarjenje sveta, predčasno razpočeto, se odpira, tako postaja vidna prvina, kot ognjenik, mistično zamaknjen, obenem realističen in vendar abstrakten. V tej tehniki je umetnik poln kreativnosti in inovativnosti, kar njegovo umetniško dejavnost še posebej poudarja in ji daje pečat svojevrstnosti.

Njegove slike v svetlih in svežih barvah laka in akvarela odsevajo umetnikov tankočutni in pozorni pogled na sočloveka, naravo in na življenje okrog njega.

Edinstveni način izražanja in upodabljanja se pretakata med realnostjo in fantazijo, pri čemer se pogosto zabrišejo meje konkretnega. Oblike in barve v umetnikovih stvaritvah harmonično skladajo in posredujejo opazovalcu dobro počutje, ga notranje umirijo, čeprav je zlasti izbor barv deloma razburjen.

Harmonija je Sadjaku pomemben dejavnik pri ustvarjanju. »Morda,« tako pravi, »zaradi tega, ker ne slikam, da se znebim agresij.« V slikah se odraža umetnikovo čutenje in njegove misli.

Razstava Osrečujoči sledovi, kjer je ujel posebne utrinke življenja, spodbuja razmislek o sledeh, ki jih puščamo za seboj ali jih prejemamo od drugih. Razstava je posebna tudi zaradi izbire črne in zlate barve, ki ju je umetnik izpostavil z določenim namenom.

Na odprtju razstave v sredo, 11. 3. 2026, je slikarja predstavil mag. Raimund Grilc, ki je orisal slikarjevo dosedanjo umetniško pot, izpostavil pa je tudi posebnost tehnike, ki jo slikar v zadnjem času upodablja – sastagrafijo. Glasbeni program ob odprtju sta z izjemnim občutkom oblikovala učenca kitare iz Slovenske glasbene šole dežele Koroške.

O razstavi so v časopisu Družina pripravili tudi prispevek. Vabljeni k branju.

Na zaprtju razstave v torek, 31. 3. 2026, ob 18.00, je zbrane nagovorila mag. Mojca Jenko, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov, ki se je predstavil s štirimi, na Koroškem priljubljenimi, slovenskimi ljudskimi pesmimi.

Vljudno vabljeni!