Opozoril je na škodljivo ravnanje staršev, ki sicer z dobrimi nameni in v imenu starševske ljubezni “mikro-upravljajo” življenja svojih otrok in jim s tem onemogočajo, da bi se oblikovali v samostojno in odgovorno osebnost, kar bi moral biti cilj vzgoje. Spodbudil je k dolgoročnemu pogledu, ko se odločamo, kako bomo vzgojno delovali: poudarek naj ne bo na tem, kakšen je vpliv na otroka sedaj, v tem trenutku, pač pa kakšen bo učinek našega ravnanja na otroka čez 20 ali 30 let.

Izpostavil je poseganje staršev v šolsko okolje: problem, ki bi moral biti otrokov, postane problem starša in učitelja, otrok je le statist in pasivni opazovalec brez vsakršne odgovornosti, ki si misli: “Ah, bodo že zrihtali.” Starši z otrokom testa ne pišemO, ta vikend se ne učimO matematike, pač pa test piše in se zanj uči otrok. Plačevanja inštrukcij načeloma ne priporoča, tudi za ceno ponavljanja letnika ne – to je za otroka življenjska lekcija, da se sooči s svojimi zmožnostmi ali pa s tem, kar bi moral narediti, pa ni naredil.

Poudaril je pomen vzgoje k vztrajnosti in disciplini, ki sta temelj oblikovanja delovnih navad. Ob tem je citiral Pavčkov verz: “Sreča je, da se delo dobro opravi in da imaš nekoga rad.” V izogib malodušju ter brezciljnosti, ki preplavljata današnje mlade, je torej poleg omogočanja zadovoljstva ob opravljenem delu pomembna vloga staršev v smislu, da ima otrok ob sebi nekoga, ki vanj verjame bolj, kot on verjame sam vase. Torej brezpogojna ljubezen z jasnimi mejami, ki predstavljajo varnost in trdnost. Ob tem je podal prispodobo ravnanja z mokrim milom, ki zdrsne iz roke tako v primeru, če ga pustimo na razprti dlani (permisija) kot če ga impulzivno stiskamo (avtoritarnost). Potreben je balans, modrost, koliko in kje zagrabiti, da se bo milo lepo gibalo in se obdržalo v roki. Povedal je, da se moramo kot starši zavedati, da so najpomembnejše stvari v življenju zastonj, da ljubezni ne zamenjujemo z vzgojo in da je opazka najstnika, da smo “najbolj zoprni starši na svetu” znamenje, da nekaj delamo prav. Temeljni vodili staršev naj bosta “Vse za njih, a nič namesto njih”, pri vzgoji najstnikov pa še posebej Trubarjev rek “Stati inu obstati”. Pri slednjem je pomembna vzgojna usklajenost očeta in mame, odnos med njima ter čustvena prisotnost v odnosu do otroka. Cenjeni predavatelj je svoj nagovor zaključil s Platonovim citatom: “Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je treba zanetiti.” Pomemben poudarek tako za pedagoške delavce kot za starše, da otroka oz. mladostnika vidimo kot celostno bitje in ga ne grenimo s pretiranimi pričakovanji ter poveličevanjem učnih dosežkov.

Barbara Mestnik