Duhovna misel

Velika noč

Praznujemo veliko noč! Po dolgem postu spet lahko veselo vzklikamo: »Aleluja!« Spet lahko kličemo: »Gospod je vstal!«

Skupaj z Marijo Magdaleno pojdimo pogledat Kristusov grob. Vprašajmo Petra in Janeza: »Kaj sta videla? Kaj sta doživela?«

Marija Magdalena ima pretresljivo življenjsko zgodbo. Gospod jo je vabil k spreobrnjenju. Navezana je bila na svojo napuh, na svojo lepoto – na posvetnost. Tako pravi tradicija. Gospod pa ji je dal čutiti ljubezen Boga, ki se je veseli in odpušča. Naposled se mu je odprla. Pretresena nad usmiljenjem Boga se mu vsa posveti in hodi za njim. Jezusa spremlja, ga posluša in podpira z materialnimi darovi. Priča je zelo kruti usmrtitvi in gleda Jezusov smrtni boj. Sliši tudi besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Pozna Jezusovo usmiljenje s svojimi morilci. Lahko si mislimo, da je bil Jezus za Marijo Magdaleno kakor sonce, ki razsvetljuje življenje. Ko Jezus umre, to sonce ugasne. Pomislimo že mi sami: če nam je umrl nekdo, ki je osrečeval naše življenje … Kakšna praznina je zavladala v nas. Morda se spomnimo smrti koga, ki je bil res pravo sonce – z dobroto in svetostjo – še večja tema je zavladala, ko je ta oseba umrla. In Marija Magdalena doživi, da je Jezus – Luč sveta ugasnil. Sluti, da ne more biti konec. Videla in slišala je o tem, da je Jezus ozdravljal neozdravljivo bolne in obujal mrtve. Postavlja se ji vprašanje: pa bo na koncu resnično tudi On obujen od mrtvih? Večkrat je to zelo jasno napovedal … Če bi bilo to res, bi bil to največji možni dokaz za to, da je Jezus res Božji Sin in popolna resnica v vsem, kar je govoril. To pomeni, da ga prav nič ne more ustaviti – niti smrt.

Marija Magdalena je poznala Marijo, Jezusovo Mater, z njo se je gotovo večkrat pogovarjala. Vprašala jo je, kar je želela vedeti. Skupaj in še z drugimi sta bili pri Jezusovem križu. Gledala je Marijino vero v vstajenje, hkrati pa tudi njeno bolečino zaradi grehov ljudi, ki so Jezusa pripeljali v smrtno uro. Videla je, kako je Marija ostala kakor Božja svetilka, ko je Jezus ugasnil v smrti.
Upala je na vstajenje, njena duša pa je bila verjetno preveč razbolena, da bi lahko veliko razmišljala. V tem upanju je šla na velikonočno jutro do groba še skupaj z drugimi ženami.
Skupaj so videle grob, v katerem ni bilo Jezusovega telesa. Gre povedat apostolom, Peter in Janez gresta pogledat grob. Marija Magdalena se sreča v živo z Vstalim Jezusom. Radost napolni njeno srce. Smrt je premagana. Moj Gospod živi. Sedaj postane priča vstajenja. O tem pripoveduje drugim.

Kasneje isti dan se Jezus prikaže tudi drugim apostolom, tudi dvema učencema, ki gresta v Emavs. Učencem se še večkrat prikaže. Celih 40 dni se jim razodeva, z njimi jé in razlaga o Božjem kraljestvu. Apostol Pavel govori tudi o množici več kot 500 bratov, ki so videli Jezusa po vstajenju. Sledi Jezusov vnebohod – veličasten dogodek in nato prihod Svetega Duha.

Apostoli po tem gredo v svet in Sveto pismo pričuje, da so v Jezusovem imenu delali številne čudeže, da so se dogajala znamenja in da so ljudje preko teh izkušenj prihajali do trdne vere v resničnost sporočila o Bogu, ki ga je posredoval Jezus. Tako se Cerkev širi iz kraja v kraj, od srca do srca in med preganjanji raste s še večjo gorečnostjo.

Vedno je Cerkev priča odrešujoče resnice: Jezusa iz Nazareta, ki je hodil iz kraja v kraj in delal dobra dela ter ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, je Bog obudil od mrtvih. S tem je Bog dokazal, da je vse, kar je Jezus delal in govoril, delal po Njegovi volji. Jezus je resnično to, kar je govoril: Božji Sin, ki je prišel iz nebes in se tja vrnil.

Izkušnje kristjanov z delovanjem Boga so utrdile vero v to, da je človek v resnici ustvarjen za življenje z Bogom. In to življenje ni samo na zemlji. Svoj vrhunec ima v nebesih. Tam je Bog in nebeški Jeruzalem – polno življenje, nepredstavljivo lepo.

To, dragi bratje in sestre verujemo tudi mi. Pričevanje apostolov, prve Cerkve in vseh rodov do danes to potrjujejo. Izkušnje naših bližnjih in tudi izkušnje nas samih potrjujejo to, da je med nami živi Bog. Spoznavamo ga v dogodkih, v molitvi, v zakramentih, po pričevanjih vernih.
Ker pa imamo torej zanesljivo pričevanje in izkušnje, odkrijmo sedaj, v čem je sprememba življenja, če vero v vstajenje živimo, v primerjavi s tem, če vere ne živimo.

Pred tem je pomembno povedati, da se nam Božje delovanje odkriva v Svetem Duhu. Ker smo ga prejeli pri birmi (nekateri ga še boste), je mogoče, da odkrivamo Božje delovanje v naši duši in prejmemo potrditve naše vere. Brez Svetega Duha smo slepi za prepoznavanje tega, kar Bog dela v duši. Brez Svetega Duha ne moremo živeti živega odnosa z Bogom. Ko živimo odnos z Bogom, ko ga prosimo in vprašujemo, se obračajmo na Svetega Duha. On nam odkriva lepoto Boga, njegove navdihe, kaže, kako naj živimo, da bo to všeč Bogu, pomaga da prepoznavamo skušnjave, daje nam moč, da odpuščamo. Daje nam moč, da ljubimo. Da ljubimo na Božji način. Odkriva nam tudi številne navdihe in lepote ob premišljevanju Božje besede.

Bistvena razlika v našem življenju, če verujemo v Vstalega Gospoda, je v tem, da imamo živ odnos z Njim. Doživljamo Njegovo ljubezen in nanjo odgovarjamo v konkretnih dejanjih. Ta odnos nosi vse ostalo. Ko ga spoznavamo v Svetem Duhu, vidimo, da smo res našli tega, ki nas ljubi. To je v resnici možno. Morda se nam zdi preveliko in nedojemljivo. Tako se je zdelo tudi Mariji Magdaleni. Ni mogla verjeti kar takoj, da je možno, da je Jezus res vstal od mrtvih – da lahko spet upa in da lahko spet ljubi Gospoda.

Bratje in sestre, ko naša vera raste, postaja tudi odnos z Gospodom vedno bolj osrečujoč in močnejši od vsega drugega. Nobeno trpljenje, nobena krivica, noben pokvarjen človek, nobena vojna, nobena bolezen, noben neuspešen zakon, nobeno življenjsko razočaranje, osamljenost in zapuščenost, nobena takšna stvar ni močnejša in večja od ljubezni, ki jo ima Kristus do nas. In v Svetem Duhu lahko živimo odnos z Njim. Da pridemo do tega odnosa, nam je v svojem bistvu že precej pomagal postni čas: več molitve, odpoved grehom, dobra dela. Pomagala nam je sv. spoved, sv. maša. Pomaga nam premišljevanje o veri in svojem življenju. Premišljevanje o Božji besedi. Pomagajo nam naši bližnji, ki nas podpirajo v veri.

Iščimo torej, bratje in sestre to, kar je zgoraj. Ne ukvarjajmo se prvenstveno z zemeljskimi stvarmi, rajši prosimo Svetega Duha, da nam odkriva, kdo je Bog in kaj mu je všeč. Pogovarjajmo se z Vstalim Kristusom, sprašujmo ga, poslušajmo ga, ubogajmo ga s srcem, ljubimo ga z vsem svojim življenjem. On je naša sedanjost in naša prihodnost.

Gregor Bregar