Duhovna misel

24. nedelja med letom

Današnja Božja beseda nosi središčno sporočilo o odpuščanju. 

Že modri Sirah je zapisal, da sta »srd in jeza ostudna« in naj človek vedno »pomisli na poslednje reči«. Iz prvih strani Svetega pisma in iz zgodovine vemo, da je jeza povzroči veliko trpljenja in smrti. 

Apostol Pavel se globoko zaveda, kako zelo je človek lahko ujet v tuzemeljsko, kako gleda samo nase in zato spominja, da »živimo in umiramo za Gospoda«. V zakramentu svetega krsta smo prejeli neizmerni Božji dar – Svetega Duha. On človeka spreobrne, vrne na pot Božjega, da more živeti resnično svoboden. 

V evangeliju Peter v imenu vseh apostolov – kako pogosto ravno on govori v imenu vseh – sprašuje Jezusa, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu. Tudi mi se verjetno sprašujemo o zapovedi odpuščanja bratom in sestram, ker se nas globoko dotika in pogosto povzroča nemalo težav. 

Peter v svojem vprašanju oz. predlogu z besedami »sedemkrat« pretirava, saj v judovski teologiji Bog isti greh odpusti trikrat in ga je verni Jud dolžan posnemati, ob četrtem prekršku pa se lahko obrne na »sodišče«. Jezus pa s »70-krat 7-krat« razkrije, da Bog vedno odpušča. Zato naj bi tako ravnali tudi njegovi učenci. 

Po judovskem pravu v Jezusovem času ni bilo dovoljeno prodati dolžnikovih družinskih članov ali ga/jih mučiti. Zato je kralj, o katerem govori Jezus, pogan, ki tu prevzame podobo Jezusovega in našega Očeta: je neskončno usmiljen, vendar to počne, ker je dober in ker upa, da bo na ta način ponudil močan zgled in motivacijo, da se bodo njegovi otroci od njega naučili odpuščati vse in vedno. 

Pozornost se nato preusmeri prav na služabnika: potem ko je izkusil kraljevo neskončno usmiljenje, samo da ga je prosil, in ko je bil oproščen svojega položaja neizmernega dolžnika, ne čuti potrebe po hvaležnosti ne do kralja ne do Boga, pravzaprav ne izgublja časa, da tistega, ki mu je dolgoval smešno vsoto v primerjavi s prejetim odpuščanjem, vrže v ječo. Razlika med deset tisoč talenti in sto denariji – razlika med darom, ki ga prejmemo od Boga, in tem, kaj lahko in moramo storiti svojim bratom. 

Služabnik mora za svoje dejanje odgovarjati. Toda nima poguma, da bi ponovil svojo prvotno  prošnjo – prejeti dar torej ni spremenil njegovega srca. 

Ni Bog tisti, ki ne odpušča več, temveč človekovo srce, ki ni sposobno sprejeti daru odrešenja. Bog vedno čaka in upa, da se bo »hudobni služabnik« spreobrnil v svojem srcu in življenju. 

Jezus zaključi s pedagoško modrostjo: potem ko nas je spodbudil, da delimo ogorčenje »tovarišev«, nas nenadoma prisili, da se zazremo vase in se vprašamo, ali smo bili tudi mi »hudobni služabniki«. Popustov ni, za vsakega od nas in skupnosti obstaja samo ena pot do odrešitve: posnemanje Božjega usmiljenja. 

Odpuščanje se vsem zdi težko. Toda odpuščanje ne pomeni nasilja nad ranjenimi čustvi, ki prav tako potrebujejo čas, da se zacelijo, temveč je v resnici dejanje vere, duhovna izbira, ki se rodi iz usmiljenja, ki ga podari Oče. Odpuščanje bratu, ki ga darujem Bogu, postopoma ozdravi srce in omogoči spravo.

Danes je tudi nedelja slovenskih svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji: škofa Janeza Frančiška Gnidovca (prvi ravnatelj predvojne gimnazije v našem zavodu), nadškofa Antona Vovka, profesorja Antona Strleta (oba sta bila dijaka predvojne gimnazije v zavodu), škofa Friderika Baraga, duhovnika Andreja Majcna in Magdalene Gornik. 

»Svetniki nas po Jezusovem zgledu vzgajajo za odpuščanje. To je zdravilo, ki celi rane v srcu posameznika, rane znotraj družin, rane v naših skupnostih in v našem narodu. Odpuščanje. Naj nam Mati Božja – predvčerajšnjim smo obhajali njen god – pomaga do spoznanja, da vztrajanje pod križem in odpuščanje obenem prinašata življenje.« (nadškof Stanislav Zore, 17. 9. 2023) 

Tone Česen