Današnja misel se navezuje predvsem na prvo berilo.
Vse religije na svetu imajo dve bistveni značilnosti: hvaležnost in darovanje. Med seboj sta povezani: darovanje je izraz naše hvaležnosti, hvaležnost pa je naše duhovno darovanje, darovanje našega egoizma, zanikanje našega ponosa, samozadostnosti – je naša popolna predanost enemu pravemu Bogu. To je duhovno jedro vsake prave religije, ki se dogaja v naši duši. Toda zakaj Bogu darujemo ali žrtvujemo tudi kakšno stvar: osebno odpoved ali dobrine, ki jih imamo? Ali v Stari zavezi jagnje ali kozla ali vola?
Darovanje izraža tri stvari.
Najprej naše ponižno priznanje, da je vse dobro v vesolju in vse dobro v našem življenju od Boga, od njegove milosti – da smo popolnoma odvisni od njega. Vse dobro prihaja od Stvarnika kot milost, nezasluženi dar, začenši z našim obstojem. Zato mu »vračamo« majhen del njegovih darov, da bi priznali, da so vse dobre stvari njegovi darovi. Darovanje je »zahvala«.
V tem duhu je lahko odlična molitvena vaja, če bi se vsak dan Bogu zahvalili za deset različnih konkretnih stvari. Sem se kdaj zahvalil Bogu za toploto sonca, za lunino svetlobo, za hišne ljubljenčke, za lepoto barv, za razvedrilne oddaje, za tek, za vonj slane vode, za neverjetno kompleksnost možganov, za okus medu, za štiri letne čase, za ptičke ali za pamet tistega, ki je izumil kolo? Kako preprosto je vsak dan najti deset novih razlogov za hvaležnost. Seveda ne pozabimo na zdravje, življenje, prednike v nebesih, Božjo resnično navzočnost in upanje na odrešenje.
Hvaležnost je izraz veselja, srečna hvalnica darovalcu darov. Naš »prosim« je bil uslišan, darovi so bili dani in naš »hvala« je naš odgovor. »Prosim« in »hvala« sta prvi besedi, ki se ju morajo naučiti otroci in se ju je treba vedno znova učiti.
Vsakdo globoko v sebi ve, da je življenje darilo, prav tako vse konkretne stvari v življenju; ne ve pa vsakdo, kdo je darovalec tega darila.
Ko smo na začetku postnega časa, nas drugi pomen darovanja vabi k temu, da se ločimo od vsega, kar nas zapira v lastni majhni mehurček (egoizem, sebičnost). Po eni strani je to pravičnost, kar pomeni, da se človek ne postavlja pred druge, da imamo torej vsi enake pravice, po drugi pa je dobrodelnost. To je pravzaprav osnova vsake kulture in vsake religije.
Za nas kristjane pa ima darovanje še tretji pomen. Naše žrtve izražajo našo povezanost s Kristusom in njegovo žrtvijo, žrtvijo, ki jo je sam na križu daroval Očetu za naše odrešenje.
Vsak dan naše poti do velike noči je priložnost. Lahko so majhni koraki: minuta, da zares prisluhnem svojim prijateljem, sodelavcem ali družini, minuta molitve med napornim dnevom, ena majhna pozornost. »Majhno je lepo.« Mati Terezija je rekla: »Vsak dan naredite kaj lepega za Boga.«
Tone Česen
