Razstava grafik Adriane Maraž

V okviru praznovanj ob godu zavodskega zavetnika sv. Stanislava je v Kregarjevem atriju na ogled razstava grafik Adriane Maraž iz zasebne zbirke gospe Ljudmile Mrzlikar.

26. decembra mineva 90 let od rojstva slikarke in grafičarke Adriane Maraž (1931–2015) in ob tej obletnici postavljamo v Kregarjevem atriju na ogled spominsko razstavo njenih del; zahvaljujemo se njeni svakinji ge. Ljudmili Mrzlikar, ki je za razstavo posodila del svoje zbirke grafik (večinoma v tehniki jedkanice), in nečakinjama ge. Jani Marinček in ge. Romani Bernik Gostič za prijazno pripravljenost, da smo lahko razstavo obogatili z nekaterimi slikarskimi predmeti, grafičnimi matricami in osebnimi fotografijami Adriane Maraž. V razstavni prostor smo umestili tudi portret Adriane Maraž, ki ga je naslikala Irina Rahovsky Kralj.

Adriana Maraž je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, in sicer je slikarstvo študirala pri Maksimu Sedeju, Gojmirju Antonu Kosu in Mariju Preglju, grafiko pa pri Riku Debenjaku in Božidarju Jakcu. Tako doma kot v tujini se je uveljavila kot cenjena grafičarka, razvila je tudi posebno tehniko barvne jedkanice z nalaganjem raznobarvnih grafičnih plasti in jo izpopolnila do mojstrskega obvladovanja; sama je dejala, da so njene grafike prispodobe za minevanje časa, ki ga simbolizira že njihova z razjedami preprežena, reliefno občutena površinska razčlenitev. Bila je članica Grupe 69 in je s svojimi grafikami pomembno sooblikovala “zlato dobo” t. i. ljubljanske grafične šole.  Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim Jakopičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.

Akademik dr. Milček Komelj je zapisal, da je bila “z osebnostjo in ustvarjalnim delom predvsem sinonim za nesmrtno Lepoto. /…/ Predana je bila intimni lepoti in samoti, pomenljiva sporočila je dojemala predvsem v tišini in vse ugledala z edinstveno prodornimi, nepozabnimi očmi. V vsem, česar se je dotaknila, je vselej stremela k popolnosti. Vse, kar je pogledala in komentirala, je estetsko pretanjeno povzdignila. /…/ četudi je segla v vrh naše in tudi svetovne grafike, najraje ostajala v ozadju, zatopljena med rajske rože domačega brezniškega vrta ter skrita v samostanski celici svojega ateljeja. Bila je ena najbolj krhkih, očarljivih in plemenitih osebnosti naše likovne ustvarjalnosti, še posebej grafike, ki jo je znala z opojno sijočimi barvnimi prelivi prav po slikarsko oživiti.

V vsem na svetu, tudi v najbolj vsakdanjih predmetih, a najpogosteje v starinskem sedežnem pohištvu, je dojemala brezčasno lepoto ter vanjo projicirala estetsko izbrušeno pričevanje o tesnobi in stiski kot izrazu človeškega življenja z njegovimi harmonijami in protislovji. Ker je bila vse življenje izrazito zadržana, je lahko tudi svojo osebno izpoved in kontemplacijo o ljudeh metaforično izrazila le skozi motiviko s človekom povezanih predmetov, večkrat mitološko obarvano; svoje fotelje in zofe je ponekod tudi počlovečila in jim duhovito vtisnila antropomorfne poteze.

Njene grafične podobe so melanholično izjedkan spomin na čustveno neminljivost minulih časov. Četudi so s predmetnostjo, izhajajočo iz duha poparta, stvarno konkretne in celo snovno otipljive, so v svojem iluzionizmu ponekod organsko dopolnjene s prijemi sočasnega konceptualizma. V prosojne kocke ali okvire uklenjene metulje na njenih zofah dojemamo kot simbol ujete duše in hrepenenja, vsa razmerja med predmeti pa so žlahtna in nostalgična, a tudi boleče žgoča znamenja medčloveške bližine in razdalje, od popolne odtujenosti do nerazdružne povezanosti in večne ljubezni.

Kot nadvse tankočutna, odmaknjeno skrivnostna in prefinjeno aristokratska umetnica se je izražala izrazito zastrto, a je s precizno domišljenostjo vse jasno razbirala ter lucidno presojala, s svojo svetlobo pa je priklicevala v grafike tudi imaterialno prividen ter mističen duhovni prostor. Tudi v svoji čutno mediteranski inkarnaciji in monumentalni markantnosti je bila docela poduhovljena ter izjemno poetična in občutljiva – tako kot vsa njena umetnost.

Umetnost Adriane Maraž pušča v patiniranem okviru tako imenovane ljubljanske grafične šole za vselej živ in bleščeč spomin na polpreteklo zlato dobo slovenske grafične umetnosti. Predvsem pa ostaja poetično pričevanje o človeški občutljivosti, življenjski bridkosti in stvariteljski posvečenosti velike ustvarjalke, ki jo je iz eksistencialne samote ter minljivosti časov in sveta čudežno odreševala zamaknjenost v duhovno lepoto, močno kakor smrt.”

Razstava je na ogled v Kregarjevem atriju do 7. januarja 2022.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.