»Zame se šport in šola zelo dobro dopolnjujeta. Vsaka nova stvar, ki se jo naučim v šoli, mi namreč pomaga tudi v športu in obratno.« – Roko Bengeri, maturant Škofijske klasične gimnazije

Roko izjemno uspešno združuje vrhunski šport, svoje šolske obveznosti in življenje, ki ga živi. Letošnji državni mladinski prvak v kajaku in kanuju, odličen tudi že v članski konkurenci, prihaja iz Hrvaške, a se je s pomočjo vzgojiteljev in učiteljev hitro vživel v novo okolje v Šentvidu. Roko je odličen dijak in nadvse pozoren človek. Vabljeni k branju!

Roko, kako bi se predstavil bralcem tega intervjuja?

Prihajam iz bližine Varaždina. Odrasel sem na vasi, ki leži ob reki Dravi. Kot majhen sem se začel ukvarjati z glasbo, za kar me je navdušil predvsem moj oče, ki je bil velik ljubitelj glasbe. Zanimalo me je igranje na vse vrste inštrumentov, tako sem najprej začel z bobni, nadaljeval z bas kitaro, pozneje pa še z violončelom in violino.

Kaj te je prineslo v Slovenijo? In kaj na Škofijsko klasično gimnazijo? Bližina Save, dobra šola ali kaj tretjega?

Lahko bi rekel, da me je v Slovenijo privabil predvsem Kajak kanu center Tacen na reki Savi. Seveda sem potem iskal tudi najbližjo srednjo šolo, vendar menim, da me na ŠKG ni pripeljala le bližina Save. Odrasel sem v krščanskemu okolju, za katerega menim, da mi je pokazalo pravo pot. Kot družina igramo in pojemo v cerkvenem mladinskem zboru Sanctus. Ker sem bil v življenju vedno v stiku s Cerkvijo, sem se odločil, da se bom vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Hotel sem se približati občutku domačnosti in varnosti.

Kako si se vživel pred 3 leti, daleč od doma, v Jegličev dijaški dom in gimnazijo?

Priti v drugo državo, več kot 200 km oddaljeno od doma, s štirinajstimi leti je bil zame precejšen izziv, toda izzive imam rad in skozi njih iščem svoje meje. Seveda je bilo težko tudi mojim staršem, ki sem jim za podporo neizmerno hvaležen. Ob prihodu v JDD so me vsi res zelo lepo sprejeli. Trudili so se, da bi se počutil kot doma, in me usmerjali. Nič od tega pa ne bi bilo možno brez našega, sedaj že bivšega, kaplana Martina Zlobka, ki mi je podal roko v pomoč v težkih trenutkih.

Kateri so tvoji najljubši predmeti oz. dejavnosti na ŠKG? Na kaj pomisliš, ko slišiš ime Škofijska?

Zase lahko rečem, da sem bolj naravoslovni kot družboslovni tip človeka. Zdi se mi, da naša gimnazija ponuja veliko enkratnih življenjskih doživetij. Pri tem bi rad še posebej omenil pevski festival, športne dni in postavljanje razrednih jaslic.

Ko slišim ime Škofijska, pomislim na ljubeznive nasmehe kuharic, vsakodnevne pozdrave čistilk, domačnost šolske knjižnice, kratke pogovore z zavodskimi receptorji, jutranje maše … To so stvari, ki mi bodo za vedno ostale pri srcu.

Si odličen kajakaš in kanuist na divjih vodah. Kako so izgledali začetki tega športa pri tebi?

Prvi šport, s katerim sem se ukvarjal, je bil judo, vendar mi ni prirasel k srcu. Na nek način sem imel srečo, da v Varaždinu obstaja kajakaški klub, saj kajak in kanu na divjih vodah ni zelo popularen šport na Hrvaškem. Trenirala sva skupaj s sestro; tako nama je bilo veliko lažje. V družini pred mano ni nihče veslal, zato sem večino športa odkrival sam z opazovanjem drugih. Na treninge so naju s sestro vozili starši, ki so bili stalno v pomoč.

Glede na to, da si vrhunski športnik, bi te prosila, da na kratko opišeš svoj običajni dan s treningom.

Zjutraj se ponavadi zbudim pred šesto uro in grem teč. Aktiven začetek dneva je vedno najboljši način, da se prebudim in pridobim energijo za nov dan. Temu sledi tuširanje in zajtrk. Šolski pouk traja od 7.45 do 14.10. Takoj po šoli grem veslat in pridem nazaj okrog 17-ih. Sledi učenje do sedmih in večerja. Vsak dan imam en ali dva treninga, tako da če po šoli ne grem veslat ali pa če imam v načrtu dva treninga, je tudi večer športno obarvan. Seveda ta razpored prilagajam šolskim in ostalim izvenšolskim obveznostim.

Na katerega od svojih športnih uspehov si najbolj ponosen in zakaj?

Nerad govorim o svojih športnih dosežkih, saj mi ti niso na prvemu mestu. Seveda se veselim visoke uvrstitve na tekmovanju, to je nekakšna potrditev, da napredujem in grem v pravo smer, vendar najraje tekmujem sam s seboj. Za športnike je neko veliko tekmovanje kot za učence matura, prinaša predvsem veliko stresa, tisto najlepše pa je, ko se učiš in spoznavaš nove stvari. Veliko ljudi gre v hribe s pričakovanjem, da bodo na vrhu nekaj našli: slavo, denar ali pa navadno gostilno, potem pa so razočarani, ko zgoraj ne najdejo ničesar. Zato sam »hodim v hribe« le takrat, ko mi tako naroči srce. To je težko pojasniti samo z besedami. Vprašanje je, kaj je tisto v človeku, kaj ga nagovori, da gre v hrib in se trudi. Ali to stori samo zato, ker si želi priti na vrh, ne pa da bi ob tem prejel še kaj drugega, otipljivejšega?

Nam zaupaš kakšno posebno doživetje/anekdoto s tekmovanj, treningov, priprav?

Težko bi se v temu trenutku spomnil vseh anekdot, saj jih je res veliko. Mogoče tale ni za javnost, a jo vseeno povem, ker ljudje potrebujejo zabavo. Na pripravah smo do proge na treninge ponavadi hodili s kombijem. Nekega dne smo imeli trening zelo zgodaj zjutraj, mislim, da ob šestih. To pomeni, da smo se morali zbuditi že pred peto. Po končanemu treningu smo med vožnjo nazaj opazili, da je na strehi kombija pred nami ostala prijateljeva oprema. Tako smo ves čas za njimi po cesti pobirali njegovo opremo. Seveda se nam je potem oddolžil s sladkarijami.

Kako združuješ svojo strast do treningov in vsakodnevno delo za šolo?

Šola in šport sta v resnici dve zelo združljivi stvari. Šport, s katerim se ukvarjam vso svojo mladost, me uči strpnosti, marljivosti in da je vsak trud na nek način poplačan. Predvsem gre za to, da se šport in šola zelo dobro dopolnjujeta. Vsaka nova stvar, ki se jo naučim v šoli, mi pomaga tudi v športu in obratno.

Ni pa vse vedno tako idealno. Na splošno so danes mladostniki manj fizično aktivni, kar je opazno pri njihovih slabših motoričnih sposobnostih. Starejše generacije govorijo, da so cele dneve bile zunaj. Velikokrat se tudi sam počutim premalo fizično aktiven. Med delovnim tednom imam deset treningov, toda tukaj ne govorim o profesionalnem športu, temveč o fizično aktivnem življenju nasploh.

Kako ti nasproti prihajajo učitelji in vzgojitelji, ko je treba izbrati prave prioritete, da ne trpi trening in da v šoli teče delo tako, kot si želiš?

Do sedaj še nisem imel nobenih težav pri profesorjih in vzgojiteljih glede usklajevanja šolskih in športnih obveznosti. Vsi so zelo razumevajoči in mi pomagajo. Moram pa tudi povedati, da se trudim, da pri pouku ne manjkam preveč. Glavni odmor in ure športne vzgoje mi predstavljajo odlično priložnost, da treniram v dopoldanskem času.

Kaj bi svetoval mlajšim nadobudnim športnikom, ki razmišljajo o vpisu na ŠKG?

Kar pogumno! Šport brez učenja je nič in prav tako je tudi učenje brez športa nič. Pogoji za športno in izobraževalno napredovanje so na ŠKG vsi na enem mestu, vendar jih je treba znati izkoristiti.

Nekateri menijo, da je na ŠKG bolj cenjena glasba in umetnost kot pa šport. Kako to vidiš ti?

Obstaja več različnih tipov srednjih šol in vsaka ima svojo osnovno usmeritev (strokovne, športne itd.). ŠKG se že v imenu nagiba bolj k umetnosti, vendar so pogoji za ukvarjanje s športom v Zavodu sv. Stanislava res na visokemu nivoju. Na voljo sta dve telovadnici, fitnes, zunanje nogometno igrišče, steza za tek, igrišče za odbojko na mivki ter več asfaltiranih igrišč za rokomet in košarko. Tukaj so seveda tudi odlični profesorji in profesorice za športno vzgojo, s katerimi se športniki vedno lahko individualno pogovorijo.

Kakšni so tvoji tekmovalni in študijski načrti za naprej?

Za vse nas maturante je to čas, ko iščemo sebe in svojo pot v življenju. Pred mano je nekaj večjih odločitev, a me ne skrbi preveč, saj sem prepričan, da ima zame Gospod skrivnostni načrt, kot vedno.

Imam veliko ciljev, ki bi jih rad dosegel v življenju, morda celo preveč, a najbolj si želim postati dober človek in imeti družino ter svojim otrokom podariti enako ljubezen, ki so jo meni starši.

Kaj počneš, ko ni treningov in pouka?

Lahko rečem, da se mi že precej dolgo ni zgodilo, da ne bi imel kaj za početi. Predvsem pomagam staršem, igram kakšen instrument, berem, dodatno treniram ali pa enostavno od utrujenosti zaspim.

Za kaj si hvaležen?

Hvaležen sem družini, prijateljem, za pozdrav neznanca na ulici. Hvaležen sem vsakemu posamezniku v našem zavodu, vsaki osebi, ki mi je pomagala pri mojih športnih udejstvovanjih, in vsakemu človeku, ki je do sedaj prišel v moje življenje.

Menim, da sem v življenju prejel veliko dobrega, morda celo preveč. Zato si želim izkoristiti vse priložnosti, ki so mi ponujene.

Bi rad še kaj povedal bralcem tega pogovora?

Iščite in našli boste, ljubite in ljubljeni boste. Ne pozabite, »AMOR MAGISTER OPTIMUS«, in lep dan še naprej.

 

 

 

Roko, lepa hvala za tvoj dragocen čas, navdihujoče besede in mladostno zagnanost! Srečno na vseh tvojih poteh!

Zapis je pripravila Lily Schweiger Kotar.

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content