To nedeljo praznujemo praznik binkošti – praznik Svetega Duha.
Iz veroučnih let vemo da je Bog troedini: en Bog v treh osebah.
Za prvo Božjo osebo – Očeta, ki je Stvarnik – lahko rečemo, da ga vsaj nekoliko že poznamo.
S svojimi očmi ga človek sicer ne more videti, saj take lepote človek ne bi mogel zdržati živ.
Lahko pa vidimo sledi njegovega dela.
Ste že kdaj vzeli v roke droben list kakšne rastline?
Ste se zazrli v prefinjeno urejenost ter pomislili, kako je dodelano njegovo delovanja?
Droben list rastline … in fantastična urejenost vesolja nam kažejo na modrost Boga Očeta – Stvarnika.
Drugo Božjo osebo – Sina, ki je odrešenik – poznamo pravzaprav še najbolje.
Veliko njegovih besed in dejanj je ohranjeno v evangelijih.
Z njim so se poznali številni ljudje tistega časa in to, kar so doživeli, so povedali svojim prijateljem,
ti so povedali naprej in tako je novica prišla tudi do nas.
Tretja Božja oseba – Sveti Duh – pa je kar nekoliko skrivnosten.
O njem se pravzaprav še najmanj govori.
In vendar ima veliko vlogo.
Brez njegove pomoči noben kristjan ne more dolgo živeti kot kristjan!
Pater Raniero Cantalamessa je nekoč dejal: »Od Marije v dvorani zadnje večerje se lahko naučimo: da mora Cerkev prejeti Svetega Duha, preden se loti česarkoli in preden se napoti po poteh sveta, da se je na prihod Svetega Duha treba pripraviti predvsem z molitvijo; da mora biti takšna molitev enodušna in vztrajna … Ni rodovitnega oznanjevanja brez poprejšnje postaje v dvorani zadnje večerje in ne da bi nas navdala moč z višav. Vse, kar je v Cerkvi, dobi moč in smisel po Svetem Duhu ali pa je brez moči in brez krščanskega smisla. Globoka je resnica: ´Brez Svetega Duha je Bog daleč; Kristus ostane v preteklosti; evangelij ostane mrtva črka; Cerkev postane preprosta organizacija`«.
Če nekoliko parafraziram patra Cantalamesso, lahko rečem:
´Šele s Svetim Duhom postane Bog blizu;
šele s Svetim Duhom Kristus postane del naše sedanjosti;
šele s Svetim Duhom nas evangeljske besede vzpodbujajo, da jih skušamo živeti;
šele v moči Svetega Duha Cerkev ni več preprosta organizacija, ampak skupnost kristjanov,
povezanih med seboj in z Jezusom`.
In kaj lahko naredimo tudi mi?
Tisto, kar je v naši moči!
Redno in vztrajno molimo za poživitev darov Svetega Duha, ki smo jih prejeli pri krstu in sveti birmi, poiščimo somišljenike in skupaj z njimi gradimo dobre stvari v okolju, kjer živimo.
Mi storimo, kar zmoremo, ostalo prepustimo Bogu.
Marko Čižman
