Nova figuralika in sakralno slikarstvo

Leto 1963 je bilo za Kregarja spet prelomno, saj se je začel postopoma približevati novi figuraliki, ki je po letu 1965 prevladala, in tako je slikal do smrti leta 1973. Iz slovenske povojne likovne umetnosti človeška figura sicer nikoli ni izginila, vendar jo je Kregar vpeljal v novem oblikovnem in pomenskem kontekstu, zato ga razumemo tudi kot pionirja nove figuralike. S tem je sledil evropskim težnjam ekspresivne nove figuralike z elementi poparta in psihedelične umetnosti. Po obdobju nadrealizma, ko je v slikah občasno upodabljal svoj pogled na svetovne družbenopolitične dogodke, se je Kregar v obdobju nove figuralike ponovno vrnil h komentiranju stvarnosti in k družbenemu angažmaju. Na slikah je upodabljal izseke iz resničnosti, ki jih je podredil svoji lastni predstavi realnosti, pri čemer se je oprl predvsem na rekonstrukcijo, deformacijo in prilagajanje predmetov. Kregar je sledil vsakodnevnim političnim, družbenim, (sub)kulturnim, tehnološkim, popularnim in drugim dogodkom ter novostim; vse to ga je spodbudilo k ekspresivni likovni interpretaciji. V slovenskem slikarstvu tistega časa je izstopal tudi zato, ker je beležil zgodovinske dogodke, tako se je, denimo, odzval na katastrofalni potres v Skopju in na vietnamsko vojno, na podvige astronavtov in na hipijevsko gibanje. Zaradi izrazite osebne interpretacije dogodkov so Kregarjeve slike zadnjega obdobja težko berljive in znano je, da je tudi sam večkrat spreminjal interpretacijo posameznega dela.

Sakralno slikarstvo: Kregar je najpomembnejši cerkveni slikar druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, saj je z oljnimi slikami, freskami, mozaiki, zgrafiti, vitraji, cerkvenimi paramenti in tapiserijami opremil okrog sto starejših in novozgrajenih cerkva. Pri tem je Kregar pri izdelovanju vitrajev in cerkvenih vezenin sodeloval z različnimi izdelovalci, ki so realizirali njegove umetniške ideje. Številni osnutki so last Kregarjeve galerije in so predstavljeni na stalni razstavi. Kregar je cerkvena dela ustvarjal že v zgodnjem obdobju, načrtno in intenzivno pa od konca petdesetih let do smrti. Družil se je s skupino intelektualcev in kulturnikov, imenovano »Ponedeljkarji«, ki so jo med drugim sestavljali arhitekt Anton Bitenc, škof Stanislav Lenič, rektor semenišča Janez Oražem, profesorja Marijan Smolik in p. Roman Tominec ter umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc; omenjena skupina je imela ključno spodbudo pri razvoju moderne cerkvene umetnosti po Drugem vatikanskem koncilu. Kregarjeva sakralna umetnost je pomembna tako zaradi velikega števila izvedenih del in visokega umetniškega nivoja, na katerega je spet dvignil slovensko cerkveno umetnost, kot tudi zaradi uvedbe novega modernističnega slogovnega pristopa in ne nazadnje pedagoškega vidika, saj so prek njegovih cerkvenih del ljudje lahko lažje prišli v stik z moderno umetnostjo. Kregar je v cerkvenih delih združil vzhodno in zahodno krščansko tradicijo, lasten modernistični slog je obogatil z vplivi srednjeveške umetnosti in velikih cerkvenih realizacij evropskih modernistov. Posebej ga je zaznamoval Alfred Manessier, ki velja za največjega povojnega sakralnega slikarja v Franciji.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Font Resize