Vihtimo zobne ščetke,
si čistimo zobe,
v soncu se bleščijo,
iz njih žari srce.
Rož, Podjuna, Zila,
knežji prestol, Gospa sveta,
da še dolgo bi zvenela
govorica, sladko peta.
Pot pod noge in v Šentvid
v krajevno knjižnico,
kjer so knjige, pobratimke,
lek za našo dušico.
Tine pelje četico,
v pražnji so opravi,
kakor angeli lepo
pojejo otroci zdravi.
Prav odlično si zlato
pripojo v Zagorju,
konec maja je lepo,
ker diši po morju.
Slovanske sestre so sprejele
Slovenke in še drugih par.
O Erazmu so marnjale
in užile Poljske čar.
Od koder burja vleče
iz stare hiše speče sreče
je k nam prišel v gosti
prijazen mož in z barvami.
V zgodbi nam naslikal je
življenje svoje in srce.
Vihti lopar lahak,
perjanica leti v zrak.
Oj Tilnu ni zadosti bron,
srebro prisluži badminton.
Na Medvedje Brdo
kdaj zaide medved,
pogosteje med Medvejce
z učitelji učenci vred.
In je veselo in poučno,
gredo pogosto naokrog.
Družinski dnevi polnopljučno
so kraj veselja mladih rok.
Mi smo mladi Argonavti,
naša ladja so kolesa,
naša vesla so bedresa,
kakor Luno astronavti
morja iščemo čudesa.
Časovni stroj se že zaganja,
med Grad in Rožnik nas priganja.
Prečudno čudo, oj stvari:
Rimljani v tunikah so ti!
