Nova figuralika

Leto 1963 je bilo za Kregarja spet prelomno, saj se je začel postopoma približevati novi figuraliki, ki je po letu 1965 prevladala, in tako je slikal do smrti leta 1973. Iz slovenske povojne likovne umetnosti človeška figura sicer nikoli ni izginila, vendar jo je Kregar vpeljal v novem oblikovnem in pomenskem kontekstu, zato ga razumemo tudi kot pionirja nove figuralike. S tem je sledil evropskim težnjam ekspresivne nove figuralike z elementi poparta in psihedelične umetnosti. Po obdobju nadrealizma, ko je v slikah občasno upodabljal svoj pogled na svetovne družbenopolitične dogodke, se je Kregar v obdobju nove figuralike ponovno vrnil h komentiranju stvarnosti in k družbenemu angažmaju. Na slikah je upodabljal izseke iz resničnosti, ki jih je podredil svoji lastni predstavi realnosti, pri čemer se je oprl predvsem na rekonstrukcijo, deformacijo in prilagajanje predmetov. Kregar je sledil vsakodnevnim političnim, družbenim, (sub)kulturnim, tehnološkim, popularnim in drugim dogodkom ter novostim; vse to ga je spodbudilo k ekspresivni likovni interpretaciji. V slovenskem slikarstvu tistega časa je izstopal tudi zato, ker je beležil zgodovinske dogodke, tako se je, denimo, odzval na katastrofalni potres v Skopju in na vietnamsko vojno, na podvige astronavtov in na hipijevsko gibanje. Zaradi izrazite osebne interpretacije dogodkov so Kregarjeve slike zadnjega obdobja težko berljive in znano je, da je tudi sam večkrat spreminjal interpretacijo posameznega dela.

Virtualni ogled galerijske sobe 7