Jože Šimec je ljubiteljski slikar, ki se že vse od otroštva navdušuje nad slikanjem, a ga je življenje vodilo po drugih poteh, tako da se je začel intenzivneje posvečati slikarstvu šele v zadnjih letih – k čemur je zagotovo prispevalo tudi službovanje v Zavodu sv. Stanislava in spodbuda dijakov Likovne šole ŠKG ter njihove mentorice Nike Zupančič. Za razstavo v Kregarjevem atriju je iz svojega ustvarjalnega opusa izbral nekaj portretov, saj ga ta motiv likovno in osebno najbolj nagovarja, dodal pa je še znane verske podobe, in sicer v tehniki pastela ter oglja. Razstava je na ogled v Kregarjevem atriju do 21. junija.
Ob zaključku razstave smo pripravili predstavitev razstave: o življenjski poti Jožeta Šimca in njegovem ustvarjanju je spregovorila akad. slikarka Nika Zupančič, mentorica likovne šole, glasbeni program pa so oblikovali naši gimnazijci: Polona Avsenik in Ana Strmčnik ter Benjamin Miklič. V imenu Jegličevega dijaškega doma sta se (nekdanjemu sodelavcu) zahvalila vzgojitelj Tomaž Urh in dijakinja Neža Ilovar.
Jože Šimec je o svojem zanimanju za slikarstvo in o svojem ustvarjalnem delu zapisal:
“Rodil sem se l. 1954 v vasi Griblje ob Kolpi; moje risanje in slikanje se je začelo v osnovni šoli v Črnomlju, ko me je učitelj razrednega likovnega pouka Bogo Jakša iz Gradca v Beli krajini prepoznal kot talentiranega učenca in mi je dajal težavnejše stvari kot drugim. Spomnim se, da sem že takrat delal tudi plakatne risbe, nisem pa dobil spodbude za portretno risanje, ki je bila moja tiha želja in notranja potreba. V osnovni šoli sem po lastni zamisli narisal kmeta, ki seka drva na tnalu, a je ta risba izpred 55 let izgubljena. Po osnovni šoli sem želel iti na šolo za oblikovanje, vendar tam nisem uspel. Kasneje sem se usmeril v tehnično smer na tehnični šoli v Krškem, kjer je bilo veliko risanja in prav konstruiranje je bilo moja specialnost, občasno sem med odmorom skiciral iz samega dolgočasja.
Podobno sem počel tudi kasneje v več službah na tehničnih oddelkih različnih podjetij. Nekaj časa sem bil tudi v arhitekturnem biroju, kjer sem se upravičeno spraševal, zakaj nisem šel študirat arhitekturo. Sem poskusil tudi s krajinsko arhitekturo. Za mano je veliko različnih izkušenj. Zaradi zanimanja za umetnost sem izdal tudi brošuro o župnijah in cerkvah v Beli krajini – cerkvena znamenja, slikarstvo, podobarstvo, zvonovi (Lj. 2009).
Ker sem stanoval na Prešernovi cesti, nasproti Akademije za likovno umetnost, sem stalno opazoval študente – jaz pa na oknu v nostalgiji po slikanju. Ob nedeljah sem zaradi bližine hodil večkrat v Narodno galerijo in občasno Moderno galerijo. Tam sem večkrat srečal P. Bračka, ki me je spodbujal, kdaj bom začel s slikanjem. Nekajkrat sem bil tudi na akademiji, vendar me je stil tečajnega pouka dolgočasil. Ko sem slišal l. 1991, da akad. slikar Savo Sovre poučuje tečaje risanja portretov in drugo osnovno risanje v Vodnikovi domačiji v Spodnji Šiški, sem začel s portretom. Slikar Sovre mi je bil všeč, ker je risal tople portrete, podobno kot Vermer. To je trajalo samo občasno tri mesece, nato nisem imel več nobenega stika z Vodnikovo domačijo in sem sklenil, da grem naprej popolnoma samostojno pot.
Jeseni l. 2015, ko sem služboval v zavodu, sem bil s strani dijakinje Sare Križaj in mentorice Nike Zupančič povabljen v likovno šolo. Tu sem začel intenzivno s portretiranjem in del tega je na ogled na razstavi.”
