V 92. letu starosti je Bog poklical k sebi dr. Kajetana Gantarja, slovenskega literarnega zgodovinarja, klasičnega filologa, prevajalca, urednika in akademika.
Letos februarja smo se Slovenci, še posebej klasični filologi, razveselili novice, da Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme prof. dr. Kajetan Gantar, eden največjih izobražencev našega časa, prevajalec in odličen poznavalec antike, mojster besede, ki je preko svojih prevodov plemenitil slovenski jezik in s tem ves slovenski narod.
In kako težko in žalostno je legla na nas vest, da je le nekaj mesecev pozneje za vedno odšel. Že samo seznam del dr. Gantarja je dolg za celo knjigo; je edini Slovenec, ki je prejel tako Zoisovo nagrado, najvišjo nagrado za znanstveno delo, obenem pa tudi Prešernovo nagrado za umetniško delo. Kljub ustvarjalnem opusu, ki je po obsegu in miselni globini tako bogat, da po večini presega življenje enega samega človeka, pa meni sami vselej pred oči stopa podoba našega, mojega profesorja. Težko je v trenutkih slovesa ne pisati osebno, saj je tedaj, ko tebi dragi človek zapusti to zemeljsko življenje, poslej spomin edini dom, ki si ga z njim deliš.
Dovolj je bilo, da si enkrat poslušal predavanja iz književnosti pri profesorju Gantarju; filologije nisi več zlahka zapustil. Spominjam se, da sem nekoč, ko je bil predstojnik oddelka, prišla k njemu in mu rekla, da bi poleg latinščine rada študirala tudi grščino. Celo uro me je spraševal, kaj le vidim v tem, da bi me preizkusil, kako trdna je moja namera in če je moj žar dovolj močan. Nazadnje je dejal: »Veste, tukaj ne bo kruha«. Čeprav sem kasneje večkrat pomislila na te njegove besede in ga cenila, ker je znal biti tako stvaren in pošten v svojem nasvetu, mene tedaj in ne pozneje tudi to ni odvrnilo in profesor Gantar je bil odtlej moj mentor za vse življenje: zgled predanosti, kaj pomeni ljubiti in biti zavezan svojemu poslanstvu, natančen in neumoren v svojem delu.
Za profesorja latinščina in grščina nikoli nista bili neki ozki kabinetni stroki, ampak še kako živi in aktualni. Že ko smo zapustili študentske klopi in tudi sami postali profesorji, nas je ves čas spremljal in spodbujal. Na vsak naš recital in predstavo je rade volje prišel, se veselil z nami, nas pohvalil in sem zahvalil nam, ki se imamo za vse zahvaliti njemu. Z nevsiljivo prepričljivostjo je vseskozi zagovarjal mnenje in bil sam najboljši zgled, da je humanistika podstat vsakega izobraženca ne glede na to, v kateri stroki deluje. Ko smo v slovenskem šolstvu po letih premora zopet vpeljali obvezno maturo, je zahteval, da se obvezni slovenščini in tujemu jeziku pridruži obvezna matematika. Ko pa je Zavod sv. Stanislava ob osamosvojitvi Slovenije zopet odprl vrata, zanj ni bilo vprašanje, da mora gimnazija postati klasična. To naj bo παιδεία bodočega intelektualca. Pedagoškega dela ni nič manj cenil kot znanstvenega in ganljivo je bilo prebrati v zadnjem delu njegove avtobiografske trilogije, ki nosi zgovorno naslov Penelopin prt, kako s ponosom in zadoščenjem omenja ob svojih naslednikih, ki se ukvarjajo s stroko, tudi vse nas, ki smo postali pedagogi.
Predavanja in seminarji profesorja Gantarja so bili v strokovnem pogledu čisti in najpopolnejši užitek, čeprav je bil izjemno zahteven in nas je znal, potem ko je v nas prepoznal talent in žar, prignati do skrajnih meja naših sposobnosti. Kot je znal biti hudomušno kritičen, je bil v pohvali, kadar je presodil, da je zaslužena, zelo darežljiv. Najlepše besede v svojem življenju sem ob oceni neke seminarske naloge slišala od profesorja Gantarja. Tako ravna učitelj, ki je, kot pravi rimski učitelj govorništva Kvintilijan, svojim učencem kot oče. Kako pomembno je to za mladega človeka, ki ves negotov šele išče svojo pot in kolikokrat se nanj spomnim ob svojih učencih.
Dijaki in študentje bi danes težko razumeli, da študentje filologije še pomislili nismo, da na izpit ne bi prišli pripravljeni po svojih najboljših močeh, a ne le zaradi lastnih ambicij, pač pa predvsem iz spoštovanja do svojih profesorjev, ker na ljubezen in darežljivost ni moč drugače odgovoriti kot z ljubeznijo in darežljivostjo.
Kako neizčrpna in trajna pridobitev je filološka znanost, smo se zavedali na seminarjih profesorja Gantarja, ko smo prebirali latinska in grška besedila in jih prelivali v slovenščino, kot je od nas terjal, ne verbum ad verbum, temveč sensum ad sensum (ne besedo po besedi, temveč duha po duhu). Ob tem smo gojili in še bolj vzljubili ne le oba klasična jezika, temveč svoj lastni, domač jezik, ki je vselej nad vsemi tujimi jeziki, včasih učen, drugič preprost, spet robat ali šegav in vsakodnevni.
Spomnim se lektire, ali, kot danes rečemo, obveznega domačega branja. Ko sem se pripravljala na kolokvij iz rimskega pesnika Horacija in brala njegovo pesem Exegi monumentum, me je zanimalo, kako je to prevedel profesor Gantar, katerega prevod je ravno tedaj izšel skupaj s študijami o Horaciju. Prvi dve kitici v slovenščini zazvenita takole: »Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona, bolj vzvišen kako grob kraljevske piramide, ne bo ga dež načel, ne bo vihar omajal, neskončna vrsta let ne bo mu škodovala, ne bo ga časov beg porušil in uničil. In moj najboljši jaz bo živel preko groba …« Spomnim se, da sem tedaj ob tem čudovitem prevodu obstala in rekla: »Horacij, morda si res največji rimski pesnik, a tu te je profesor Gantar prekosil«.
Tako lahko tuje besede prelije v svoje le nekdo, ki pozna in ljubi tuj in svoj lastni jezik, ki pozna in ljubi življenje.
S hvaležnostjo,
Dragica Fabjan Andritsakos
Iz zbornika 100 let Zavoda sv. Stanislava:
Kajetan Gantar gost na antičnih dnevih za dijake Škofijske klasične gimnazije januarja 2012
Iz zbornika Skozi tebe kipela bo rast ob 20-letnici ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije:
