Zadnji dan z japonskimi dijakinjami

Prvo jutro, ki ga je Japonka doživela v Jegličevem dijaškem domu, se je začelo zelo zgodaj, saj je zaradi šestih punc, ki stanujemo v isti sobi, kopalnica vedno precej zasedena. Še posebej ji je bil všeč samopostrežni zajtrk, kjer je lahko izbrala karkoli si je želela – in seveda vzela med.

Zgodaj sva se morali tudi odpraviti v šolo, saj smo imeli prvo uro pouk, uro angleščine s 1. a. Gostje so v dveh kratkih kvizih predstavile najprej svojo šolo, kasneje pa še Japonsko na splošno in z marsikaterim dejstvom presenetile tako mene in učitelje kot vse druge učence. Z nami so prijazno delile tudi nekaj japonskih sladkarij, ki so jih prinesle s seboj. Po končani uri smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal vse do prečudovitih Škocjanskih jam. Navdušene so bile nad čarobnimi podzemnimi dvoranami in glasno reko, ki teče na dnu, edino kar jih je zmotilo, je veliko število stopnic, ki so jih morale premagati. Po tem smo se odpravili v pršutarno, kjer so odkrili še eno slovensko specialiteto – tradicionalni kraški pršut, ki je tudi Japonce precej navdušil (čeprav sem bila sama precej presenečena nad podatkom, da ga proizvaja tudi Japonska). Sledila je vožnja in ogled Pirana, ki jih je očaral s svojimi majhnimi, ozkimi in barvitimi ulicami, presenetila pa sta jih tudi Janez in profesor Puc, ki sta se tudi v nizkih temperaturah odločila, da, verjetno še zadnjič letos, zaplavata v morju. Zelo utrujeni, a tudi zelo zadovoljni smo se v večernih urah vrnili v šolo in nato na svoje domove oziroma v dijaški dom. Vzdušje je bilo tako na zadnji večer izmenjave veselo, grenilo pa ga je le dejstvo, da se naslednji dan že poslavljamo. Toda tudi ko smo se naslednje jutro v šolskem atriju poslavljali, nas je tolažilo dejstvo, da se bomo že čez dva meseca zopet videli, tokrat na Japonskem (kar pa seveda ni ustavilo solze ali dveh).

Ob koncu izmenjave bi se rada še posebej zahvalila vsem donatorjem, sponzorju URJA – JALEN IN PARTNERJI d.o.o. in ostalim, ki so nam to čudovito izkušnjo sploh omogočili. Mislim, da je bila za vse to enkratna izkušnja, ki se je bomo še dolgo spominjali z nasmehi na obrazih.                     ありがとう, arigatō, hvala!

Jerneja Koren

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.