Ekskurzija 3. b po Grčiji

V okviru ekskurzij tretjih letnikov, so se b-jevci med 10. in 17. septembrom odpravili v Grčijo. V nadaljevanju si lahko preberete utrinke s potovanja.

Sobota, 10. 9.

Budilka ob 4. uri zjutraj je šok, toda ko te prešine misel, da je končno napočil dan odhoda na ekskurzijo po Grčiji, vstaneš z lahkoto. To je bila dovolj velika motivacija, da sem ob petih že sedela na avtobusu pred ŠKG.

Vožnja do pristanišča v Anconi je bila dolga, zato smo si jo krajšali z ogledom filma Grk Zorba. Ko smo prispeli v Ancono, se je pravo čakanje šele začelo. Po nekajurnem posedanju na soncu zaradi dolgotranjega izkrcavanja potnikov iz Grčije smo se nazadnje le vkrcali. In tako se je naša ekskurzija uradno začela.

 

grki1


Nedelja, 11. 9.

Po izkrcanju v Igoumenitsi smo z avtobusom nadaljevali pot do naše prve destinacije – mesta Metsovo. V tem mestecu iz lesa in kamna nas je profesorica Andritsakos postregla z našo prvo grško jedjo spanakopito (špinačna pita) oz. tiropito (sirova pita).

Najlepši del dneva je bil pogled na pokrajino Kalambaka iz enega od samostanov Meteora. Skale različnih oblik in velikosti ter samostani, zgrajeni na njihovih, komajda kje ravnih vrhovih so poskrbeli za prvo osuplo lovljenje sape.

Zvečer smo se po sveti maši utrujeni in lačni odpravili na grško večerjo v tradicionalno taverno. Tam smo imeli priložnost prvič preskusiti pravo grško solato in souvlaki (jed, podobno ražnjičem). Profesorica Andritsakos se ni motila, ko je grško kuhinjo opisala kot okusno. Večerja je bila namreč odlično pripravljena in tudi obilna. Še malo bolj kot večerja pa nas je očarala udobna hotelska soba, v kateri smo se prvič na tej ekskurziji zleknili v normalno posteljo.

grki2


Ponedeljek, 12. 9.

Po nekajurni vožnji smo si v Delfih ogledali znamenito preročišče. Ob prihodu so nas namesto kač pričakale mačke, ki so nam družbo delale tudi v času ogleda, ki je bil silno zanimiv. Presenečeni smo bili, da smo, poleg preročišča, videli tudi gledališče in stadion. Ker so bili objekti lepo ohranjeni, smo si zlahka predstavljali prerokovanje Pitij in takratni utrip življenja. Pri tem nam je bil v pomoč tudi muzej, kjer smo si ogledali še kipa kurosa in kore, slavnega Jezdeca in krožnik z boginjo Hemero.

Sledil je odhod proti Atenam, kamor smo prispeli predčasno. Zato smo imeli čas za ogled protestantske cerkve. Tamkajšnji župnik si je vzel čas in nam prijazno predstavil njihove verske navade in običaje ter svojo cerkev. Zvečer so si nekateri privoščili kopanje v bazenu na strehi hotela, medtem ko so drugi občudovali nočni pogled na Akropolo.

grki3


Torek, 13. 9.

Že zjutraj smo se polni pričakovanja povzpeli na Akropolo, kjer se je kar trlo turistov. Ko smo stopili skozi propileje, so nas najprej pozdravile kariatide na Erehtejonu. Dekleta so bila sicer zelo očarljiva, vendar nas je Akropola popolnoma začarala, da nekaj časa sploh nismo mogli odmakniti pogleda z nje. Tako dobro ohranjenega svetišča namreč še nismo videli. O zgodovini Aten smo se kasneje poučili tudi na Areopagu in v muzeju. V prostem času smo se sprehodili še po slavni atenski ulici Plaka in si privoščili giros.

Po tej okusni jedi smo žal zaključili ogled prestolnice in se odpravili na najjužnejši del Atike – na rt Sounion. Ne pečini s prečudovitim razgledom smo si ogledali Pozejdonov tempelj, medtem ko nam je veter božal obraz. Sledilo je dolgo pričakovano kopanje, saj smo si na bližnji plaži privoščili skok v modro grško morje.

grki4


Sreda, 14. 9.

Pot smo nadaljevali na polotoku Peloponez, ki ga s celinsko Grčijo povezuje Korintski prekop. Ta nas ni najbolj osupel, saj smo si ga vsi predstavljali večjega, zaradi česar smo ga le s težavo našli. Korintski prekop pa je za nas predstavljal predvsem vez med dvema različnima kulturama – atensko in špartansko.

grki6

Na poti proti Šparti smo se ustavili še v Epidavru in Mikenah. V Epidavru nas je bolj kot muzej grške medicine navdušilo gledališče s svojo neverjetno akustiko. Peti žal nismo smeli, zato pa smo poskusili »trikec« s kovancem in obnemeli, ko smo ga slišali iz najvišjih vrst v tribunah.

Mikene so se nam najbolj vtisnile v spomin zaradi Levjih vrat, pod katerimi smo se tudi sami kot levi borili s poletno vročino. Pri tem nam je bil v pomoč zelo dober, sveže iztisnjen in osvežujoč pomarančni sok, ki smo si ga privoščili po ogledu.

Zasluženo smo po dolgem dnevu zvečer odšli do Šparte, se naselili v sobe, ter se odpravili do taverne, kjer smo si privoščili krepčilno večerjo. Pod pomarančnimi drevesi smo se znova prepričali, kako začinjeno in popolnoma potopljeno hrano v oljčno olje Grki navadno jedo.

 


Četrtek, 15. 9.

Ker je Grčija hribovita dežela, smo imeli vsak dan manjše vzpone, da smo prišli do zaželenega cilja. A ti niso bili niti najmanj podobni hribu, kjer so srednjeveški ostanki Mistrasa. Tisti najbolj željni ogleda smo nadoknadili teden brez športne vzgoje in se povzpeli na trdnjavo. Po poti, ki nas je vodila mimo cerkva, samostanov in palač, smo prišli na vrh. Tam se nam je pogled odprl na čudovito pokrajino, polno nasadov oljk in pomaranč, cipres, ter na ostale srednjeveške ostanke.

Po uspešnem prihodu v dolino je sledil še ogled antične Šparte. Ta se nam ni zdela nič posebnega, saj je najdišče majhno in slabo ohranjeno. Ker pa dela še potekajo, smo se vsaj seznanili, kako potekajo odkopavanja. Ta dan smo imeli toliko prostega časa, da smo utegnili obiskati skoraj vsak bar, kjer smo si postregli bodisi z girosom bodisi z zmrznjenim jogurtom ali pomarančnim sokom. Popoldne smo se odpeljali še do naše zadnje destinacije, Olimpije.

grki7


Petek, 16. 9.

Predzadnji dan naše ekskurzije je bil športno obarvan. Ogledali smo si namreč antično Olimpijo, kjer smo videli ne le ostanke Herinega templja, palestre in Filipejona, temveč tudi prostor, kjer še danes v času olimpijskih iger prižigajo olimpijski ogenj.

grki8

Med ogledom smo se dijaki tudi pomerili v teku na stadionu, kot so to počeli stari Grki na olimpijskih igrah. Ker pa smo športni navdušenci, nam tek ni bil dovolj, zato smo se odločili, da se bomo preizkusili še v rokoborbi. Profesor Celestina se je prijazno ponudil, da bo en izmed dveh rokoborcev, kar je pomenilo, da smo morali izbrati še nekoga, ki se bo pomeril z njim. Razred je demokratično izbral Blaža, ki je uspešno branil čast razreda. Vendar tudi profesor Celestina ni bil od muh, tako da je bil rezultat na koncu izenačen. Oba sta boj zaključila z nekaj bojnimi ranami.

Izmučeni od športanja smo si potem v muzeju ogledali še nekaj kipov, izmed katerih je največ pozornosti pritegnil kip boginje zmage Nike.

Po okusnem kosilu, za katerega so poskrbeli v hotelu, jedli smo zvitke in musako, smo se ponovno odpravili na pot. Tokrat proti Patrasu, kjer smo se v pristanišču popoldne vkrcali na ladjo, s čimer smo se začeli približevati koncu ekskurzije. Tokrat smo se na plovbo bolje pripravili, saj smo bili oboroženi z najrazličnejšimi kartami. Eni so se navdušili nad pokrom, drugi nad tarokom, medtem ko so tretji celo noč vztrajali pri igranju enke.

 


Sobota, 17. 9.

Potem ko smo na ladji preživeli skoraj 24 ur, prestali »potopilno« vajo, odigrali neskončno iger enke, taroka in pokra ter pojedli večino zalog naše hrane, smo se končno približali kopnemu. Z ladje smo se izkrcali v Anconi, od koder smo nato pot nadaljevali proti Ljubljani.

Šest ur dolgo pot smo si krajšali s prepotrebnim spancem, igranjem kart in gledanjem filma. Izkazalo se je, da smo izbrali učinkovite načine za odvračanje pozornosti od vožnje, saj smo kar naenkrat začeli z zahvalami in poslavljanjem. Prvi so nas zapustili Primorci, Ljubljančani pa smo se v Ljubljano vrnili okoli 23. ure. Ekskurzije je bilo s prihodom pred Škofijsko klasično gimnazijo uradno konec. Spominov in novih prijateljstev pa je ostalo veliko.

 

Katarina Babič in Nika Likar, 3. b

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.