Po desetih urah takšne ali drugačne vožnje sva z Lariso, precej utrujeni, a srečni, prispeli v Valencijo. Tu sta nas najini družini gostiteljici, tako kot se po špansko seveda spodobi, sprejeli z dvema poljuboma, nama razkazali svoje stanovanje in okolico. Skratka bili sva več kot dobrodošli. Obe upava, da se bova v teh dveh tednih vživeli v španski vsakdanjik in kar se da najbolje izkoristili čas, ki ga imava na voljo.

Najin začasni dom je od šole oddaljen le nekaj metrov, pouk pa se vsak dan začne ob 8.15 uri s kratko mislijo. Danes so nama razkazali šolo, ki je pravzaprav zelo velika zgradba z mnogo funkcijami. Šolski zavod, posvečen sv. Janezu Bosku, zavetniku zgradbe, so zgradili salezijanci in je državno subvencionirana šola, namenjena predšolski, osnovnošolski in srednješolski vzgoji. Tako dijaki kot tudi profesorji so zelo prijazni in navdušeni, da so v razred dobili dve novi učenki.

Grščina in latinščina v španščini!? Seveda! Zakaj pa ne? Čeprav pri pouku stare grščine nisva razumeli ničesar, sva vsaj pri pouku latinščine ponovili snov, ki smo jo pri slovenskem pouku sicer že obravnavali. Na samem začetku nama je bilo zelo težko slediti razlagi profesorjev, vendar je bilo po nekaj urah popolne izpostavljenosti španskemu jeziku vse lažje, tako da sva lahko brez težav sodelovali pri raznih šolskih dejavnostih. Po šoli sva si, tako kot večina Špancev, tudi midve privoščili počitek.

V Valenciji, vsaj v mestu, ni veliko dreves, kaj šele gozdov, zato jesen ne pride toliko do izraza. Ravno danes nas je neka profesorica obdarila z listom drevesa, ki ga je našla na šolskem dvorišču. Obdarovanje ni poželo nič drugega kot glasen smeh, vendar je list v razred prinesla z namenom: »Ne bodite kot suhi listi, bodite živi, aktivni …« nam je modro svetovala. Zvečer sva se z Larisino gostiteljico Inés odpravili na plesne vaje, kjer so vadili za prav poseben nedeljski nastop. Brez skrbi, kmalu boste izvedeli več.

Kako majhen je svet; profesor biologije nama je omenil, da je nedolgo nazaj obiskal Slovenijo. Naštel nama je vse kraje, ki si jih je ogledal, in poudaril, da je Slovenija zelo lepa dežela. Dijaki tukajšnje gimnazije dvakrat na teden zaključijo pouk ob 15.25, kar je ena šolska ura več kot sicer. Današnja ura je bila namenjena seznanjanju z navodili za ukrepanje v primeru evakuacije. Pozno popoldne smo se skupaj z mojo gostiteljico Sabel odpravile v fitnes, kjer smo na uri pilatesa krepile trebušne mišice.

Pa sva končno dočakali vikend. Po zasluženem počitku in ogledu filma smo se z najinima gostiteljicama odpravile v mesto. Najprej smo zavile v manjšo, a s prijetnim vonjem odišavljeno knjigarno. Ta večer je bil namenjen spoznavanju, druženju in uživanju v okusni španski hrani.

Ker smo se včeraj dokaj pozno vrnile, se je malo daljši spanec res prilegel. Kaj boljšega kot to, da ti v soboto zjutraj ni treba nastaviti budilke. Ta dan nama je uspelo nadoknaditi večino šolskega dela, ki se nama je nabralo skozi teden. Pozno popoldne nama je ostalo še toliko časa, da sva se odpravili po nakupih v bližnji nakupovalni center. Ker se je ta dan v La Ciudad de las Artes y las Ciencias de Valencia odvijal sprevod Star Warsa, je bilo v mestu zelo veliko ljudi. Larisa je zatem odšla na tako imenovano večerjo en la falla, jaz pa sem s svojo družino jedla pico. In tako se je zaključil še en nepozaben dan.

Z Lariso sva polni ponosa po ulicah Valencie vse tja do mestnega jedra spremljali Inés, ki je bila oblečena v tradicionalno nošo. Na ta dan so se odvijale predstave značilnih plesov valencijske skupnosti. Celotno prireditev sva spremljali z velikim navdušenjem in zanimanjem. Zatem je vsaka posebej jedla na svojem koncu mesta; Larisa v tradicionalni španski restavraciji, jaz pa v babičini kuhinji.

Nov dan, nov teden … čas res hitro mineva. Danes sva z Lariso načrtovali, da bi v torek, torej naslednji dan, šli v muzej in ne v šolo. Za dovoljenje sva seveda vprašali najine koordinatorice, ki so nama kasneje dovolile, da dan preživiva v eni izmed kulturnih ustanov. Popoldne sva odšli po malico v bližnjo trgovino za naslednji dan, večer nadaljevali z okusno večerjo, jaz pa sem svoj dan zaključila z ogledom zelo smešnega filma z naslovom Toc Toc.

Danes nisva šli v šolo, temveč sva se odpravili v Mesto umetnosti in znanosti. Tu sva obiskali Muzej znanosti princa Filipa, kjer so na zabaven in interaktiven način prikazani posamezni dosežki v znanosti. Ko sva se prebili skozi gozd kromosomov in obiskali Mars, sva si v Hemisféric ogledale film Amazon Adventure. Sledilo je kosilo v japonski restavraciji, nakupovanje spominkov in obisk knjigarne. Na koncu dneva sva bili obe zelo zadovoljni, saj sva dan dobro izkoristili.

Ker sva bili od prejšnjega dneva še precej utrujeni, sva pouku le s težavo sledili. Mislim, da si sieste še nikoli nisva želeli bolj kot danes. Po malo daljšem počitku je sledila večerja in »neizogibna« sobre mesa, se pravi nekakšen sproščen družinski pogovor, navadno po kosilu ali večerji, kar je za Španijo zelo značilno.

Danes sta obe najini gostiteljici pisali test iz zgodovine. Vzdušje v razredu je bilo nekoliko nemirno; prav gotovo so se vsi želeli čimprej znebiti informacij, ki so jim oteževale glavo. Po obilnem babičinem kosilu sva z Lariso dobili priložnost, ki jo večina ljudi ne bo imela nikoli – oblekli so naju v falleras, značilno valencijsko narodno nošo. Mislim, da so se nama obleke čudovito podale.

Danes sva s poukom v Salezijanski šoli svetega Janeza Boska zaključili. Poslovili sva se od španskih prijateljev, nekaterih profesorjev in Veronice, najine koordinatorice tu v Španiji. Za vse, kar sva v šoli videli, spoznali in se naučili, sva neizmerno hvaležni. Dan se res ni mogel zaključiti bolje; s Sabel in Inés smo odšle v park, kjer smo imele piknik in se družile.

Sobota je za vsako od naju potekala malo drugače. Larisa je z Inés in njenimi prijateljicami večino dneva preživela v šoli, kjer so zbirali ideje za prihajajoči šolski muzikal, jaz pa sem se s svojo družino odpravila v Madrid. Tu, v “glavnem mestu sveta”, kot Madridu pravi Sabelin oče, smo obiskali njegovo mamo, ki je praznovala svoj rojstni dan. Prijazno nas je sprejela v svoje stanovanje in nas pogostila s toplim kakavom in okusnim limoninim kolačem. Pogovor z babico Roso je bil zame nekaj posebnega in sem vesela, da sem jo imela priložnost spoznati.

Ker je bila nedelja, smo izkoristili priložnost in se odpravili na nekakšno tržnico rabljenih oblačil, imenovano Rastro. Še sreča, da se kdo izmed nas ni izgubil, saj je bilo na tržnici veliko ljudi. Sledila je malica (tortilla de patatas), fotografiranje z igralcem Omarjem Ayusom iz znane španske serije Élite, obisk kraljevega botaničnega vrta, pokušanje madridskih sendvičev s kalamari, nazadnje pa smo se še poslovili od babice Rose in kmalu zatem zapustili Madrid. Tudi Larisa ta dan v celoti preživela z družino.

Prišel je dan slovesa. Dan, ko sva se z Lariso s težkim srcem poslovili od najinih španskih družin, s katerima sva stkali trdne prijateljske vezi. Dva tedna, polna španske kulture, nepozabnih izkušenj in druženj se nama bosta za vedno vtisnila v lep spomin. V tej polovici meseca nisva le izboljšali svoje španske govorne in slušne sposobnosti, temveč sva se naučili živeti v popolnoma drugačnem okolju. Spoznali sva, da Valencia ni le ena izmed mnogih poletnih destinacij, ampak je veliko več. Je kraj z izjemno bogato kulturo in dom iskrenih, dobrosrčnih in prijaznih ljudi.
Iskrena hvala vsem, ki ste nama to izmenjavo omogočili.