Kot že mnogo (celih 19!) let, smo škofijci odšli v Jelah, v Bosno in Hercegovino na prostovoljno delo in druženje v počitniškem času. Sam sem bil sicer prvič, ampak iskreno upam, da ne zadnjič! 🙂
Ko smo se – tokrat z manjšim avtobusom, kajti bilo nas je le 13, oziroma 14 s šoferjem – odpeljali proti jugu, nisem bil prepričan, kaj pričakovati. Sicer so mi prijatelji že razlagali, kako je tam, ampak vseeno … ne veš. Ko smo prišli v Bosno, je bilo malce drugače kot sem pričakoval – sploh ni bilo tako revno in razpadajoče. Zlahka najdeš kakšne vasi v Sloveniji, ki imajo podobne navade, infrastrukturo in podoben način življenja. Pa seveda to ni mišljeno kot slabo, naj bo jasno! Skozi ta teden sem tudi še bolj spoznal, kako malo je res potrebno, da je človek srečen. Tam se ljudje ne ukvarjajo s tem, ali imajo boljši avto kot sosed, ali bodo več zaslužili, če pomagajo sosedu ali če delajo za službo … Oni preprosto živijo v sedanjosti, imajo toliko, kolikor potrebujejo, in so s tem zadovoljni.
Take zgodbe in izkušnje pridobivaš med delom. Meni je bilo res najbolje delati pri hiši, kjer smo zrušili zgornje nadstropje in pomagali prenašati zidake delavcem za na-novo zgrajeno nadstropje ter postorili še druga priložnostna dela ob hiši (pospravili uničen material, skopali jamo okoli hiše …). Ampak poleg dobre družbe ob delu je bila še odlična družba ob počitkih, ki jih, roko na srce, ni bilo malo (praktično silili so nas v počitek! 🙂 ). Družina, ki smo ji pomagali pri hiši, je bila res zelo gostoljubna in imeli so tri otroke, s katerimi smo se tudi igrali in pogovarjali in se v glavnem imeli odlično. Še sedaj, ko smo že doma, ohranjamo stike s to družino.
Stike pa nekoliko ohranjamo tudi z domačini, našimi vrstniki iz tamkajšnje župnije. To je še druga dobra stran dela v Jelahu – druženje z domačini ob izvrstni hrani. Tudi tamkajšnji župnik – »veličastni« Ilija – je res zabavna in super oseba. V večerih sicer nismo le sedeli za mizo ter pili in jedli, ampak smo večkrat tudi igrali nogomet, odbojko, enkrat se celo učili »užičko kolo« … skratka, zabave ni zmanjkalo nikoli. Ne v Bosni. Ne s tako družbo. 🙂
Aja, lahko bi povedal še, kaj smo delali poleg tiste hiše. Dosti smo cepili drva ter jih nato prenašali in zlagali na tak in drugačen način kot vsako leto. Nekateri pa so tudi prenašali bale oziroma jih nalagali na traktor. Ampak brez skrbi, med vsakim delom smo imeli skoraj že preveč počitka (čeprav je v takem soncu in vročini res prišel prav) ter hrane in pijače toliko, kolikor in katero smo želeli. Res so nas dobro gostili naši prijatelji domačini, kar naredi še toliko boljšo izkušnjo in spomin, ki ti bo dolgo ostal v glavi.
Poleg »meddržavnih« prijateljstev, ki smo jih v Bosni sklenili, smo pa sklenili oziroma utrdili prijateljstva tudi med nami dijaki. To, da nas je bilo le 11, je bilo samo še bolje za druženje. Kajti po delovnem tednu smo šli še na zaslužen oddih po turističnih krajih po BiH in Hrvaški – spet, kot vsako leto. Pa naj bo Sarajevo, Međugorje, Zadar, Mostar … Glavno je bilo to, da smo bili s prijatelji in se imeli res super. Letos je bila sprememba plana glede kopanja – namesto v Kravice smo šli v Makarsko. Zame je oboje novo in čeprav sem se sicer res veselil lepote Kravic, sem tudi v Makarski odkril izjemno lepoto narave – čista, osvežujoča in seveda mokra morska voda ter tik ob obali dvigajoče se gore.
Če povzamem vse skupaj – izjemne počitnice z odlično družbo in dober oddih po šoli. Ja, bil je tudi oddih, tudi če smo delali, kdo bi si mislil … 🙂 Upam, da bo naslednje leto dovolj udeležencev, ker se že veselim spet videti moje prijatelje v Bosni, rušiti zidove hiš, nakupovati poceni čevlje ter s prijatelji piti osvežujoče pijače ob plaži.
Amadej Pavšič, 3. d
