*Pojdi, kamor te vleče svobodni um … (A. S. Puškin)

Že več kot desetletje si dijaki kot drugi tuji jezik na ŠKG lahko izberejo tudi ruščino – v vsaki generaciji je tako od 10 do 20 rusistov in rusistk, ki se učijo tega blagozvočnega slovanskega jezika. Se sprašujete, zakaj izbrati in se učiti ruščine? Odgovorov (in razlogov) je ogromno. Nekaj jih lahko (tudi iz ust dijakov letošnjega 1. letnika) preberete tu in tu.

V prvem letniku se seveda najprej naučimo cirilice – takoj na začetku šolskega leta spoznamo velike (in male) tiskane črke, pozno jeseni pa še pisane črke. Ker Rusi na roko pišejo skoraj izključno v pisanih črkah, skušamo takšno pisavo usvojiti tudi mi, pri čemer vadimo (danes pogosto zapostavljene) veščine fine motorike. Roka, ki se giblje, in oko, ki temu gibanju sledi, povečata možgansko aktivnost in omogočata boljše pomnjenje in trajnejše znanje.

Pri učenju in delu v razredu uporabljamo ruski učbenik Pojehali!, ki omogoča hiter napredek v znanju. Dopolnjujemo ga s številnimi dodatnimi materiali o ruski kulturi, umetnosti, zgodovini in geografiji. Pri pouku velik poudarek namenjamo tudi izgovarjavi, ki je v ruščini zaradi mehkih in trdih soglasnikov, naglasov in glasov, ki se bistveno razlikujejo od slovenskih, lahko trd oreh. A ga v štirih letih zlahka stremo – tudi zato, ker se drugega tujega jezika učimo v majhnih skupinah, v katerih dijaki lahko veliko sodelujejo, utrjujejo in produktivno uporabljajo jezik. Pri pouku v ruščini radi tudi pojemo – ob spodnji posnetkih priljubljenih ruskih pesmi lahko poskusite zapeti tudi vi!

Подмосковные вечера (М. Матусовский – В. Соловьёв-Седой):

Голубой вагон (Э. Успенский, В. Шаинский):

В лесу родилась ёлочка (Р. Кудашева, Л. Бекман):

Gledamo tudi (dokumentarne) filme (in včasih risanke), beremo (za bralno značko ali kar tako) in doživeto recitiramo pesmi v ruščini. Preverite, kako nam gre!

V drugem (in tudi tretjem letniku) se dijaki lahko udeležijo šolskega in državnega tekmovanja v poznavanju ruskega jezika in kulture, ki ga pripravlja Sekcija učiteljev ruščine. Kljub manjšemu številu ur v primerjavi z vrstniki z drugih šol (v 2. in 3. letniku) dosegajo odlične rezultate.

V četrtem letniku lahko dijaki ruščino izberejo tudi za maturo in s svojim znanjem pridobijo tudi certifikat o znanju ruščine (raven B1). Vas zanima, zakaj so se odločili za ruščino?

Preden nas je ustavila pandemija, smo septembra vsako leto z dijaki 4. letnika odpotovali na strokovno ekskurzijo v Moskvo, kjer smo na kraju samem spoznavali rusko prestolnico, njeno zgodovino in znamenitosti in – kar je najpomembnejše! – dejavno vadili uporabo ruskega jezika: Извините, а скидку для словенских студентов не сделаете? – Да, конечно, сделаем …*

Tukaj in spodaj lahko preberete več o ekskurziji, kot so jo doživeli naši nekdanji dijaki.

RUSIJA

Rusija je žalostna dežela (a če dobro pomislite, koliko pa je na svetu veselih dežel?), ko z letala, ki leti nizko nad vrhovi dreves, opazuješ njene neskončen pokrajine, morda začutiš zbodljaj v očesu ali bolečino v srcu (ki jo kasneje zanikaš). V teh neskončnih planjavah je človek povsem sam z molčečim nebom. Daleč je od neba in daleč od sočloveka. Nikjer ni gora, po katerih smo se mi, patetični Evropejci vzdignili proti nebu (nakar smo ponosno oznanili, da smo vladarji univerzama. A po čem naj se v nebo povzpne ruski človek? Ruski človek se ne povzpne v nebo. Njegova duša ni evropska duša in mi, ki smo se že v tolikšni meri stopili z drugimi narodi Evrope in si z njimi delimo štiri tisoč let filozofije, popkulturo in kreditne kartice smo daleč od ruske duše. Tuja nam je in ne moremo je razumeti. Lahko le čutimo (za hip morda) žalost, ki je v njenem jedru.

Moskva je (tako pravi profesor) slika ruske duše. In Moskva je žalostno mesto. A pozor! Ne govorim o romantični melanholiji starih evropskih mest, ki ob zahajajočem soncu osladni glasbi in šovinističnih holivudskih igralcih, zrejo s filmskih platen v nas, ki v kino dvorani prežvekujemo kokice. Ne, Moskva je žalostna na povsem samosvoj način. Ko stopiš z letala te pričakajo posneta sporočila v, katerih te prijeten moški glas obvešča o najučinkovitejših in najhitrejših načinih obveščanja represivnih organov o neprijetnostih in nesrečah. Gospa, ki na aeroekspresu (vlaku, ki vozi iz letališča v Moskvo) preverja vozovnice, ima za petami vedno varnostnika. In Moskovski metro je prepoln zaljubljenih mladenk, ki se oklepajo svojih izbrancev, ker jim družinska pretesna blokovska stanovanja ne nudijo dovolj zasebnosti za poljub.

Metro je sam po sebi spomenik sovjetski zvezi. Čudovit je. Celo najbolj običajne postaje so obložene z marmorjem. Najbogatejše imajo po stenah mozaike in vitraje na stropih pa kristalne lestence. Nad zemljo je drugi spomenik sovjetske zveze. Bloki. Vrsta za vrsto sivih in opečnatih blokov z vrsto za vrsto oken, ki odsevajo sončno svetlobo (ali oblačno nebo) in majhnimi, majcenimi drevesi, ki jih obdajajo.

Naj namenim nekaj besed socialističnemu bloku. Bistvo socialističnega bloka je, da je moreč. Siv, malce razpadajoč in brez osebnosti. Njegov smisel njegovo sporočilo – arhitekturni učinke, ki ga mora imeti na stanovalca (ali opazovalca) je nezgrešljiv. Sporočiti mu mora, da kot posameznik ni nič vreden, pokazati mu mora, da je v tej isti stavbi še na tisoče človeških duš, ki niso od njega ne boljše ne slabše, ker so mu popolnoma enake. Blok je siv, kakor je siv njegov stanovalec. Ni namenjen veselju, estetskemu užitku in srečnemu družinskemu življenju. Tempelj je, posvečen učinkovitosti in izkoriščanju prostora. Blok ni zgrajen z mislijo na obnovo, kajti je zgradba zgrajena v sistemu, ki bo prinesel ljudem raj na zemlji. In raj je večen, absoluten in popoln. Zato je tudi sitem večen, absoluten in popoln. Vse kar sistem zgradi je večno. Blok je večen. Razpadanje blokov je opomin človeku, je kot babilonski stolp. Opomin časa, trpljenja in žalosti, da človek ne bo nikoli živel v raju. Blok je poosebitev sodobnega človeka. Njegove želje po večnosti in absurdnosti njegovega individualizma in vere v lastno pomembnost. V bloku nisi nikoli sam. Večino tvoje lastnine so najbrž kupili tvoji stari starši, ki še vedno živijo s teboj. Nikamor ne moreš ubežati. Razen skozi okno proti nebu prepredenemu z električnimi napeljavami med bloki, ali na metro v objem svoje (tokratne) usojene ljubezni.

Morda bistvena in najbolj nenavadna poteza te melanholične ruske duše, ki se podaja iz tesnega, duhamornega bloka v neestetske štirindvajset ur dnevno odprte supermarkete od tam pa v starodavne pravoslavne cerkve z zlatimi kupolami, kjer se razjoče pred milostno ikono in odvandra ven na deželo, kjer je še vedno njeno srce v majhni podeželski dači, kjer čaka samovar in poleg njega najverjetneje steklenica vodke, je njena indiferentnost, skorajda apatičnost. Že davno tega so ruski in tuji revolucionarji, zgodovinarji in pisatelji pisali o ruski pasivnosti. Revolucionarji so je preklinjali, češ, da zaradi nje ne bo nikdar bolje, zgodovinarji so jo krivili za Carja, Stalina in Putina in pisatelji so jo častili in povzdigovali v svojih delih. A Rus živi. Na steni svojega blokovskega stanovanjca ima carske barve poleg rdečih zvezd in Leninovih portretov. Pobožno se križa v pravoslavnih cerkvah in vsakih pet let izvoli na oblast Vladimirja Putina. Ruska duša je ena sama in ni razpokana lai razklana. Pa se nam kljub temu Rus izmika, in ko je naše letalo odlepilo kolesa z ruske zemlje je nismo razumeli prav nič bolje kot prej.

In seveda je bila ekskurzija uspešna. Rusko znamo sedaj veliko bolje.

Vid Bešter

*Oprostite, lahko daste kaj popusta za slovenske dijake? – Seveda lahko …

 

Če bi se lahko srečali v živo, bi vam ob samovarju postregli z vročim ruskim čajem. Ruska tradicija pitja črnega čaja sega daleč nazaj v 17. stoletje, ko je Moskva s Kitajsko sklenila dogovor o preskrbi s čajnimi lističi. Ruski čaj je tako pravzaprav kitajski (in danes tudi indijski), pije pa se vseeno »po rusko« – brez sladkorja in mleka. Če se vam zdi premočan in preveč grenak, lahko dodate namesto sladkorja žličko marmelade, namesto mleka pa rezino limone. Ruski čaj (in obred pitja čaja) je zdravilo za vse: mraz, žalost, težave, napetost in stres. Le privoščite si ga!

Vir: https://www.discovercentralma.org/sp/tea-room-talk–an-illustrated-history-of-russian-tea/, 12. 1. 2021.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content