Kratka vprašanja o financiranju OŠ Alojzija Šuštarja

Ker se v javnosti pogosto pojavljajo različne nasprotujoče si informacije glede vprašanja financiranja zasebnih osnovnih šol in ker je med informacijami pogosto prisotnih tudi nekaj netočnosti, mestoma zavajanj, smo se v Zavodu sv. Stanislava odločili pripraviti kratek zbir najpogostejših vprašanj in predsodkov, na katere želimo odgovoriti.

V kolikor imate dodatna vprašanja, pripombe ali želite sodelovati v razpravi, vas vabimo, da se nam oglasite na elektronski naslov ires@stanislav.si.

Prosimo, da povezavo delite tudi s svojimi prijatelji in znanci.

 

Ustavno sodišče je odločilo, da bi moral biti javnoveljavni program na zasebnih osnovnih šolah financiran 100 % iz javnih sredstev. Rok za uresničitev odločbe je bil v začetku januarja 2016. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) pa do danes še ni bil popravljen.

Na pobudo staršev zasebne OŠ Alojzija Šuštarja je ustavno sodišče presojalo o tem, ali je njihov položaj diskriminatoren glede na to, da 57. člen slovenske ustave določa, da se obvezno osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev, oni pa morajo plačevati 15 % za izvajanje javnoveljavnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja na zasebni šoli. Decembra 2014 je ustavno sodišče ugotovilo, da tak položaj v resnici ni pravičen, zato je državnemu zboru naložilo, da v roku enega leta od objave odločbe, 6. 1. 2015, uskladi zakon z ustavo.

Ministrstvo je odlašalo s predlogom zakona, ki bi odpravil diskriminatoren položaj staršev otrok v zasebnih osnovnih šolah. Sočasno s popravki, ki jih je naložilo ustavno sodišče, je želelo sprejeti več sprememb.

Novembra 2017 je državni zbor začel postopek za spremembe ustave, pri čemer bi 57. člen, ki zagotavlja financiranje obveznega osnovnošolskega izobraževanja iz javnih sredstev, spremenili tako, da bi zapisali, da je država po ustavi dolžna financirati javne šole iz javnih sredstev. S 60 glasovi za spremembo in 22 proti se je pričel postopek spremembe ustave. Naslednji korak je, da ustavna komisija državnega zbora, ki je podala predlog za začetek postopka, na podlagi opravljene razprave oblikuje končni predlog besedila. Predlog mora prejeti dvotretjinsko večino vseh članov komisije (in ne le prisotnih, kar sicer zadošča za začetek postopka). Po napovedi predstavnika madžarske narodne skupnosti, da spremembe ustave ne bo podprl, kaže, da se bo postopek za spremembo ustave končal.

Ministrstvo je medtem pripravilo novelo zakona, po kateri bi deloma uresničili odločbo ustavnega sodišča. Po obravnavi na matičnem delovnem telesu, Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino, je bila novela potrjena skupaj z amandmajem poslanske skupine DeSUS, ki predvideva, da zasebne osnovne šole ne bi dobile nikakršnega financiranja za jutranje varstvo, podaljšano bivanje, dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami, dodatni in dopolnilni pouk, krožke in neobvezne izbirne predmete.

Ob tem je pravna služba državnega zbora poslance opozorila, da bi bil predlagani amandma poslanske skupine DeSUS v nasprotju z ustavo. Po obravnavi na matičnem delovnem telesu so se v javnosti pričeli pojavljati tudi drugi predlogi. Novela čaka na parlamentarno obravnavo.

Ker ustava zagotavlja brezplačno osnovnošolsko izobraževanje (česar ZOFVI ne omogoča) in staršem ter otrokom ob tem zagotavlja tudi svobodno izbiro tovrstnega izobraževanja.

Ustavno sodišče je pritrdilo pobudnikom ustavne presoje (staršem otrok OŠ Alojzija Šuštarja in Zavodu sv. Stanislava). Prvi in drugi odstavek 57. člena ustave se glasita: »Izobraževanje je svobodno.« in »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.« Na tej podlagi je država dolžna vsem otrokom in staršem, ki so nosilci pravice, omogočiti, da iz njihovih plačanih davkov financirajo osnovnošolsko izobraževanje v javnoveljavnem programu, ne glede na to, kdo ga izvaja, država pa mora tudi zagotoviti, da staršev zaradi njihove izbire ne postavlja v diskriminiran položaj.

Ustavno sodišče v besedilu odločbe zapiše: »Ker je ustava to ustavno pravico učencev povezala z njihovo ustavno dolžnostjo, se mora iz javnih sredstev financirati tisto osnovnošolsko izobraževanje, ki je za učence obvezno. V modernih demokratičnih družbah se obveznost razlaga ozko, saj se nanaša le na zakonsko določeno vsebino izobraževalnega programa, ne pa tudi na izobraževalne institucije, ki ta program izvajajo.« Zato sodniki zaključijo: »Drugi odstavek 57. člena Ustave zato učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt.«

V nasprotju s tem pa v 86. členu ZOFVI med drugim piše: »Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.« V nasprotju s 57. členom ustave je tako določilo zakona, da za izvedbo programa zasebni osnovni šoli pripada 85 % sredstev, ki bi jih za izvajanje istega programa dobila javna šola.

Ne. Ustavno sodišče zasleduje kontinuiteto v svojih odločbah. Ustavno sodišče ni dvakrat odločalo o isti stvari.

Večkrat je odločalo o vprašanjih v zvezi z (zasebnim) šolstvom, a nikoli o isti zadevi. Včasih se v javnosti sliši, da je odločba iz leta 2001 v nasprotju s tisto iz leta 2014, vendar to ne drži.

Leta 2001 je ustavno sodišče odločalo o izvajanju konfesionalnih dejavnosti v javnih vrtcih in šolah ter v vrtcih in šolah s koncesijo. Ugotovilo je, da prepoved izvajanja konfesionalnih vsebin v okviru izvajanja programa ni v neskladju z ustavo, da pa je neskladna prepoved izvajanja konfesionalnih vsebin v prostorih vrtcev in šol.

Ustavno sodišče o financiranju piše le v delu razlage, in sicer, da je država dolžna zasebne šole financirati v višini, ki ne le na papirju, ampak dejansko omogoča obstoj pluralizma in posledično svobode izbire v izobraževanju. V obrazložitvi celo zapiše, da se ne poglablja v presojo same višine sofinanciranja, saj za to ni razloga: »Pobudniki ne zatrjujejo, da bi bil delež finančnega prispevka države k stroškom delovanja zasebnih šol, tj. 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za plače in materialne stroške na učenca v javni šoli (drugi odstavek 86. člena ZOFVI), z vidika 57. člena Ustave prenizek.«

Prav tako odločba iz leta 2001 govori o zasebnem šolstvu na splošno, odločba iz leta 2014 pa presoja samo področje obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Potrebno je natančno branje odločbe ustavnega sodišča in ZOFVI-ja. Za večjo jasnost lahko tudi tu izpostavimo, da se odločitev ustavnega sodišča nanaša le na financiranje osnovnošolskega izobraževanja.

Obvezni program je tisti, ki ga morajo obiskovati vsi učenci, medtem ko je razširjeni tisti program, ki ga morajo šole ponuditi, učenci pa ga lahko izberejo. Oba se izvajata na enak način, po istih programih v javnih in zasebnih šolah. Lastne specifike šole predstavljajo dejavnosti, ki so prisotne zgolj v zasebni šoli.

Zakon o osnovni šoli povsem natančno določa: »Program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program.« Oba skupaj tvorita javnoveljavni program osnovne šole. V razširjeni program se učenci vključujejo prostovoljno in zanje ni obvezen, obvezno pa ga mora ponuditi šola. V razširjeni program sodijo: »Podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov.« Ob tem pa lahko šola ponudi še druge dodatne dejavnosti. V primeru zasebne šole so te dejavnosti specifike šole, kot je denimo predmet spoznavanje vere ali predmet vera in kultura pa tudi klasična kultura in nekatere druge dejavnosti.

Ustavno sodišče je v svojo odločbi jasno: »Drugi odstavek 57. člena Ustave torej zahteva, naj se javno financira obvezen minimum osnovne izobrazbe, ki je enotno določena po vsebini, kar pa ne zajema financiranja dodatnih vsebin, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja.«

Ustavno sodišče po vsebini enotno določeno osnovnošolsko izobraževanje (obvezni in razširjeni program) postavi nasproti vsebinam, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev. Obvezni in razširjeni program tako vidi kot javni program (isti za javno ali zasebno šolo), ki mora biti financiran 100 %. Odločba sodišča pa države na noben način ne obvezuje, da bi plačevala druge specifične vsebine, ki so vezane na vrednostne usmeritve šole.

Predlog novele ZOFVI v parlamentarni obravnavi pa želi napačno interpretirati odločbo ustavnega sodišča tako, da podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk ter pouk neobveznih izbirnih predmetov in interesnih dejavnosti označi kot vsebine, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev izvajalcev. Posledično država za te dejavnosti (sicer enake kot v javnih šolah) ne bi bila dolžna nameniti 100 % financiranja.

Povedano drugače  – predlagatelj zakona je z označitvijo dejavnosti, kot so jutranje varstvo, podaljšano bivanje, dodatna strokovna pomoč za učence s posebnimi potrebami ipd., kot vrednostno obarvanih iz financiranja izločil razširjeni program, ki ga šola mora ponuditi, da njeno izobraževanje sploh pridobi javno veljavnost.

Starši plačujejo 15 % sredstev za javni program osnovne šole, ki je sicer enak na vseh šolah. Ob tem plačujejo in bodo tudi po morebitni uresničitvi odločbe ustavnega sodišča v celoti (100 %) plačevali ločen prispevek za lastne specifike šole. 

Starši plačujejo 28 € mesečno, 10 mesecev na leto za dodatni razširjeni program, ki predstavlja specifike katoliške šole. Ta prispevek je namenjen plačilu šolskega kaplana, izvedbi razrednega duhovnega vikenda, dodatnim uram klasične kulture …

Poleg tega glede na svoj socialni in materialni položaj plačujejo tudi šolnino v višini 0–60 € mesečno, 10 mesecev na leto. Šolnina je namenjena neposredno kritju 15 % razlike, ki ga država ne zagotavlja za izvajanje enakega programa kot v javnih šolah (če bi vsaka šola za vsakega otroka prejela 60 € mesečno, bi to zagotovilo dovolj sredstev za plače učiteljev). S tem prispevkom se plačajo plače učiteljev matematike, slovenščine, podaljšanega bivanja ipd., da dosežejo isto višino kot plače njihovih kolegov na javnih šolah (kar je zakonska obveza za izvajalca programa zasebne osnovne šole).

Višino šolnine določa socialni položaj družine osnovnošolca. Določi se glede na prihodek na družinskega člana in na število otrok, ki obiskujejo osnovno šolo. Ob tem pa v Zavodu sv. Stanislava deluje tudi sklad za pomoč družinam, ki omogoča plačilo položnic tistim družinam, ki bi si težko privoščile tudi znižane šolnine. Od ustanovitelja zavoda škofa Antona Bonaventure Jegliča dalje je želja vseh, ki delujemo v zavodu, da nihče ne bi ostal pred vrati zavoda zaradi finančnih težav. Sklad za pomoč družinam v Zavodu sv. Stanislava tako mesečno razdeli približno 10.000 €.

100 % financiranje programa ni 100 % financiranje šole. Tudi če bi država za izvajanje programa namenila 100 %, bi to pomenilo približno 80 % celotnega stroška osnovne šole. Država plačuje le (del) plač(e) učiteljev, kar pa ni edini strošek šole.

Zasebni šoli se za izvedbo javnoveljavnega programa v skladu s 86. členom ZOFVI »zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oz. lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole«. Država zagotavlja 85 % za plače učiteljev in del materialnih stroškov. Lokalna skupnost pa prispeva del sredstev za elektriko, vodo in ogrevanje.

Zasebni šoli pa ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. Ta del predstavlja približno 20 % sredstev za delovanje šole, ki jih mora zagotoviti ustanovitelj oz. jih morajo prispevati starši. V primeru, da zasebne šole ne bi bilo in bi vsi otroci, ki jo obiskujejo, obiskovali državne šole, bi država zanje morala zagotoviti še ta dodatna sredstva. Zasebne šole bi bile tudi v primeru 100 % financiranja programa za državo še vedno cenejše.

Izpostaviti velja še eno pojasnilo. Plačilo zasebnim osnovnim šolam je vedno vezano na plačila javnim osnovnim šolam. Če se znižujejo sredstva za javne šole, se znižujejo tudi sredstva za zasebne, ki za svoje delovanje vedno dobijo delež sredstev, namenjenih za primerljive javne šole.

Ne. To je tudi zakonsko prepovedano. 7. člen ZOFVI jasno prepoveduje ustvarjanje dobička z javnoveljavnimi programi, ki se financirajo iz javnih sredstev.

To je ena od številnih varovalk, ki onemogoča komercializacijo osnovnošolskega izobraževanja. Prepričani smo, da mora šolstvo ostati nepridobitna dejavnost in tovrstne varovalke podpiramo.

Dodati velja, da so stroški upravljanja osnovne šole veliki, zahtevni pa so tudi številni izzivi, s katerimi se pri tem srečuje vodstvo. V primeru, da bi bilo mogoče z upravljanjem osnovnih šol služiti, bi v preteklih 25 letih verjetno lahko opazili večji razmah zasebnih osnovnih šol. Tako pa je bila zasebna iniciativa v izobraževanju omejena predvsem na druge segmente izobraževanja.

Ne. Plače učiteljev na zasebnih šolah so enake tistim na javnih, zahtevana izobrazba učiteljev je enaka, učni standardi so določeni enotno za vse.

Učitelji na zasebni šoli so, kar zadeva višino plač, v celoti izenačeni s svojimi kolegi na javnih šolah. To jasno narekuje 89. člen ZOFVI. V kolikor bi zasebna šola učiteljem ali drugim zaposlenim plačevala več (ali manj), kot to določata zakon in kolektivna pogodba, bi izgubila pravico do sofinanciranja s strani države.

Poleg tega ZOFVI v 87. členu vsebuje dodatno varovalko, ki po finančni plati ščiti javne šole. Ta člen namreč predvideva zmanjšanje ali ukinitev javnih sredstev za zasebno šolo, če je ogrožen obstoj edine javne osnovne šole v istem šolskem okolišu.

Odveč je tudi skrb, da bi lahko na zasebnih osnovnih šolah poučevali karkoli. Ustreznost vseh programov zasebnih šol ocenjuje Strokovni svet za splošno izobraževanje RS. Pred vpisom prve generacije otrok mora šola pridobiti javno veljavnost programa in zagotoviti ustrezne prostore ter ustrezno usposobljen pedagoški kader, da se lahko vpiše v razvid osnovnih šol. Tudi po tem strokovna skupina zavoda za šolstvo 9 let spremlja prvo generacijo in sproti preverja doseganje zastavljenih standardov.

V Sloveniji 5 od 6 zasebnih šol izvaja program po posebnih pedagoških metodah (denimo pedagogika montessori ali waldorfska pedagogika). Ti modeli morajo biti ustaljeni, jasno opredeljeni in mednarodno priznani. OŠ Alojzija je edina zasebna šola, ki ne izvaja programa po posebnih pedagoških metodah. Strokovni svet je zato ugotavljal, ali bo naš program mogel zagotoviti z zakonom zahtevani »vsaj enakovredni izobrazbeni standard«.

Za OŠ Alojzija Šuštarja to pomeni, da moramo imeti enak obseg ur vseh predmetov obveznega programa osnovne šole. Prav tako smo pri izvajanju programa, ki je enak tistemu na javni šoli, dolžni slediti kurikulumu in učbenikom, ki so sprejeti s strani strokovnega sveta, učitelji pa morajo imeti ustrezno izobrazbo.

Zasebne šole torej ne predstavljajo nelojalne konkurence javnim šolam, zanje veljajo v bistvenem enaki okviri dela. Res pa je, da zasebne osnovne šole bogatijo skupni šolski prostor. Staršem omogočajo izbiro vzgojnega modela, ki se jim zdi najbolj primeren. V veliki meri se starši za zasebne osnovne šole odločajo zaradi posebnih pedagoških metod, ki se jim zdijo primernejše za njihove otroke, ali pa gre za odločitev na podlagi specifičnih vzgojnih načel, za katere starši ocenjujejo, da bodo bolj kompatibilna z njihovo vzgojo doma.

Dodati še velja, da so, ob dobrem sistemu javnih šol, zasebne šole vedno postavljene pred izziv utemeljevanja razlogov za lastni obstoj. Neprestano morajo osmišljati svoje specifike in se posledično truditi za razvoj lastnih pedagoških praks ter stalno razvijanje (dodatnih) vsebin. Zaradi interesa staršev, ki se kaže v izbiri nečesa, kar ni samoumevno znotraj sistema, kjer je zasebnih šol manj kot 1 %, so zasebne šole »prisiljene« tudi v aktivnejše sodelovanje s starši, potrebnega je več dela na medsebojnih odnosih med zaposlenimi in med različnimi deležniki pedagoškega procesa. V tem okolju se morajo zasebne šole ves čas truditi, da izkoristijo vse potenciale, ki so jim na voljo. Zaradi tega so za javni prostor brez dvoma dodatna obogatitev. K razvoju spodbujajo tudi javne šole in preko svoje odprtosti in sodelovalne naravnanosti plemenitijo celoten šolski prostor. V pluralni družbi tako predstavljajo nepogrešljiv košček mozaika dela za skupno dobro.

Ne. Vendar pa je zanimanje za vpis otrok na zasebne osnovne šole večje od števila razpoložljivih mest, zato niso sprejeti vsi otroci, ki bi si želeli na zasebno šolo. 

Pravila za sprejem otrok na OŠ Alojzija Šuštarja so jasna. Zaradi logističnih razlogov imajo prednost pri vpisu bratci in sestrice otrok, ki se že šolajo na šoli. Nikakor pa ni kriterij ekonomski položaj družine ali pa njihovo versko ali politično prepričanje.

Prav tako posebno skrb in pozornost namenjamo otrokom, ki imajo posebne potrebe. Odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ima 30 otrok, s katerimi izvajamo ure dodatne strokovne pomoči. Imamo pa vsaj še toliko otrok, pri katerih upoštevamo specifične prilagoditve, ki jih predlagajo posamezne zunanje inštitucije, kamor starši vodijo otroke na obravnave.

Večina otrok je uvrščenih v skupino »otroci s specifičnimi učnimi težavami« (ta skupina zajema zelo širok spekter težav, od disleksije, dispraksije, do motenj pozornosti ipd.), nekaj je diagnosticiranih kot dolgotrajno bolnih, nekateri imajo Aspergerjev sindrom oz. katero od motenj iz avtističnega spektra, pojavljajo se tudi posamične druge diagnoze.

Izključno za delo s temi otroki sta za polni delovni čas zaposleni dve specialni pedagoginji. Pri dveh psihologih in socialni pedagoginji pa delo z otroki s posebnimi potrebami predstavlja del njihove zaposlitve. Ob tem dodatno strokovno pomoč izvajajo tudi predmetni učitelji, na šoli pa so zaposleni tudi trije stalni spremljevalci otrok.

Šola vsako leto organizira informativni dan in javno objavi tako povabilo kot obrazec predprijave v osnovno šolo. Na podlagi prejetih predprijav v začetku leta opravlja razgovore z družinami, ki jih nato pravočasno obvesti o izboru.

Vsakdo se lahko prijavi, da bi obiskoval OŠ Alojzija Šuštarja. V primeru, da je prijavljenih več otrok, kot je razpoložljivih mest, mora šola na nek način, ki bi bil za vse vpletene kar najbolj učinkovit in primeren, izbrati učence, ki jim bo omogočeno, da šolo obiskujejo naslednjih 9 let.

Z vsemi družinami, ki svoje otroke vpisujejo na šolo, se sestane sprejemna komisija in v pogovoru s starši poskuša ugotoviti, kako blizu sta si vzgojna koncepta šole in staršev. Želimo si, da bi šolanje na naši šoli omogočili družinam, pri katerih bi vzgoja v šoli v čim večji meri nadaljevala delo, ki ga starši opravljajo doma. Želeli bi si sprejeti vse otroke, ki jih zanima vpis na našo šolo. Žal nam niti prostori niti pogodba z ministrstvom ne omogočajo vpisa večjega števila otrok.

Dejstvo, da je interes za vpis večji od razpoložljivih kapacitet, je med drugim jasen pokazatelj tega, da pluralnost izobraževanja v našem prostoru še ni na zadovoljivi ravni. Ob zapisanem se povsem zavedamo, da otroci iz bolj oddaljenih krajev nimajo realne možnosti obiskovanja naše šole. Toda poudariti velja, da niti naša niti druge zasebne šole niso nastale zaradi ideje in interesa zasebnika, ki bi šolo ustanovil. Vedno je bila v ozadju civilna iniciativa staršev, ki je pritiskala in izražala svoje želje, potrebe. Na konkretnih primerih zasebnih šol v Sloveniji lahko vidimo, da se ta iniciativa staršev pojavi tudi v krajih, ki so odmaknjeni od urbanih središč. Tako obstajajo podružnice waldorfske šole v Bukovici, Naklem in v Žalcu.

Zaradi njene poklicanosti, da človeka spodbuja k celostnemu razvoju. Ker si želi prispevati svoj delež za skupno dobro celotne družbe.

Večstoleten interes Cerkve na področju šolstva je povezan z željo po tem, da bi pomagala človeku, da bi se razvil, dosegel svoj polni potencial, se zavedel svoje enkratnosti in se veselil sebe, svojega obstoja in v tem cenil tudi svojega bližnjega. Evangelij, veselo oznanilo Jezusa Kristusa, cerkveno skupnost obvezuje, da človeku pomaga na poti do spoznanja njegovega bistva in razvijanja njegovih darov. Ta specifičen pogled na človeka, ki se uresničuje v odnosu, saj je človek bitje skupnosti, v kateri mora bivati kot enkraten, kreativen in izviren posameznik, je tisti, ki Cerkev usmerja, jo vodi k temu, da bi človeku pomagala do tega, da zaživi v polnosti. Del tega poslanstva Cerkev uresničuje tudi preko polja šolskega izobraževanja.

Izoblikovano poslanstvo Zavoda sv. Stanislava se konkretno glasi: »Iz vere, upanja in ljubezni v dialogu s svetom ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast posameznika v skupnosti, da bi živel v polnosti in sooblikoval boljši svet.«

Resnično verjamemo v potrebo po pravem, iskrenem dialogu in sobivanju v skupnosti, ki jo tudi sooblikujemo. Prepričani smo, da more resnična pluralnost svobode izobraževanja prispevati k izgradnji skupnega dobrega. S svojim delovanjem si prizadevamo, da bi bogatili slovenski šolski prostor in plodno sodelovali z vsemi, ki v njem delujejo.

Vsi, ki iskreno delujemo na področju vzgoje, si prizadevamo, da bi otroke in mladino vzgojili v uspešne in srečne državljane, ki bi živeli uresničena življenja in si prizadevali za dobro širše skupnosti. Imamo pa različne predstave o tem, kakšne poti do tega cilja bi ubrali. Pluralizem na področju izobraževanja je tako bogastvo, ki posamezniku omogoča, da si izbere pedagoški model, metodo, vrednote, ki v spoštovanju do drugih poti zanj predstavlja najustreznejšo izbiro.

Svoboda izobraževanja je temeljna človekova pravica in zdi se nam potrebno, da se jo omogoči vsem otrokom in staršem.

Gotovo ne! Želeli bi si več in bolje. Želeli bi si bolj poglobljene razprave. Soočeni pa smo z dejstvom, da žal manjka nekaj osnovnega zavedanja o konkretni situaciji zasebnih šol in je to polje pogosto spretno izrabljeno za (ideološke) delitve.

Želeli bi si več dialoga o tem, kakšno šolo si želimo. Želeli bi si, da bi lahko sodelovali v razpravah o tem, kakšno družbo in prihodnost si kot narod predstavljamo, kam želimo posledično usmeriti šolstvo. Želeli bi si več pozornosti splošne javnosti za nepolemično razpravo o vsebini. Želeli bi si, da bi v političnem prostoru več pozornosti namenjali pravim vprašanjem. Če za izobraževanje v Sloveniji namenjamo 4,6 % BDP, ob tem da je povprečje OECD za procent višje, vprašanje 300.000 € letno za zasebne osnovne šole po našem mnenju ni pravo vsebinsko, strokovno vprašanje.

Verjamemo, da bo v prihodnje mogoča razprava tudi o bolj vsebinskih vprašanjih. Prepričani smo, da bomo v tej razpravi zasebne osnovne šole lahko prinesle nekaj širine in jo obogatile z našimi specifičnimi izkušnjami. Pred tem pa je verjetno potrebno korak za korakom pojasnjevati nejasnosti in netočnosti, ki se pojavljajo v javni razpravi, kdaj pa kdaj morda razbiti tudi kak predsodek.

V kolikor imate dodatna vprašanja, pripombe, komentarje, so ti dobrodošli na ires@stanislav.si.

 

  • OSNOVNA ŠOLA ALOJZIJA ŠUŠTARJA
    os@stanislav.si
    Tajništvo: (01) 58 22 225
    Svetovalna služba: (01) 58 22 161

  • Koledar

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.