Akademski slikar Igor Banfi se v Galeriji Staneta Kregarja predstavlja s slikami v tehniki olja na platno, ki so nastale v dvajsetletnem ustvarjalnem razponu, a jih družijo sorodna slogovna in vsebinska izhodišča. Del svojega slikarskega programa je namreč Banfi našel v reinterpretacijah bibličnih tem, pri katerih pa gre za izrazito osebne interpretacije obče znanih vsebin, ki sodijo v kanon tovrstne ikonografije, vendar v konkretnem primeru nastajajo v slikarjevih lastnih likovnih svetovih duhovnosti.

Umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar je zapisal, da Banfi slika v ciklih in razvija posamezen motiv v vrsti različic ter od slike do slike variira v formatu, koloritu in temeljnem razmerju med konkretnim in abstraktnim, pri čemer lahko isti motiv zaradi različnih velikosti zaživi v popolnoma drugačnem kontekstu; kompozicijsko so slike členjene v horizontalne pasove, ki se pogosto izmenjujejo v svetlo-temnem kontrastu ali pa je ena barva na celotni površini nosilka sporočila likovnega dela, v barvni paleti sta sicer prevladujoča zemeljski in svetal kolorit; po načinu slikanja s plastenjem slikarskih nanosov in barvno monokromnostjo se približuje informelu, po učinku zamegljenosti podobe, skozi katero vdira posebna magična presvetljenost, pa svojemu učitelju Andreju Jemcu.

Na aktualni razstavi se v tridelni galerijski prostorski zasnovi predstavlja z izbranimi slikami iz obsežnejših ciklov Zadnja večerja (Kregarjev atrij) in Hoja po vodi (Meršolov atrij) ter jima dodaja še posamezna dela iz drugih opusov. Zadnjo večerjo Banfi poudarjeno simbolno interpretira, saj v njegovem ciklu ni realistično naslikanih svetih oseb, ampak so namesto njih ostale le oznake v obliki temnejšega kroga na svetlejši podlagi mize, ki jo gledamo od zgoraj. Te znakovne označbe duhovne navzočnosti so razporejene bodisi v dveh vrstah bodisi v eni daljši liniji, slikar pa celoten motiv naslika na enem platnu ali pa ga sestavi iz več platen kot diptih oziroma triptih. Motiv Kristusove hoje po vodi, ki se v likovni umetnosti ni tako uveljavil, pa je Banfi  intuitivno reinterpretiral v podobo človeka, umeščenega v središče kompozicije med vodno gladino in nebom, z izrazitim poudarkom na razmerju med majhno figuro in obsežno krajino.

Razstavo smo odprli v ponedeljek, 25. marca, ob 19. uri v Kregarjevem atriju; avtorja in njegovo delo je predstavil umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar; glasbeni program ob odprtju sta oblikovali violinistki Lana Rupnik in Julija Tomac, dijakinji Škofijske klasične gimnazije.

Razstava je na ogled v Kregarjevem in Meršolovem atriju do 22. aprila 2024, prispevek o njej pa lahko preberete tudi na portalu RTV Slovenija.

Igor Banfi je bil rojen leta 1973 v Murski Soboti. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu, podiplomski študij je končal leta 2000 pod mentorstvom prof. Lojzeta Logarja. Je član društva Likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije ter Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, od leta 2000 ima status samostojnega ustvarjalca na področju kulture. Svoja likovna dela je predstavil že na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Galeriji Murska Sobota, Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Gradu Lendava, Pilonovi galeriji v Ajdovščini ter Galeriji ZDSLU, Bežigrajski galeriji, Galeriji Lek in Galeriji Družina v Ljubljani. Večkrat je sodeloval tudi na skupinskih razstavah umetnikov, ki izhajajo iz Prekmurja, in na likovnih kolonijah. O njegovem slikarstvu so pisali vodilni slovenski likovni kritiki. Igor Banfi živi in dela v Ljubljani in Murski Soboti.