»Zanimivo se mi zdi, kako dobra izobrazba, spoštovanje in strpnost do drugih lahko spremenijo človeka na bolje.« Sven Padraig O Siochfhradha Prešern

Sven Padraig O Siochfhradha Prešern Prešern, dijak generacije vpisane jeseni 2015, si je za svojo akademsko pot vedno želel izbrati »sanjski Cambridge«, kamor je bil letos tudi sprejet, in kjer študira jezike, literaturo in zgodovino staroselcev britanskega otočja in Skandinavije. V nastalem pogovoru lahko preberete, kakšno je tam študentsko življenje in delo, zakaj je pri tem pomemben humor, česa se je Sven naučil na ŠKG in zakaj se teden v Cambridgu začne v četrtek.

»Razlog, zakaj sem se vpisal na Cambridge, je zelo preprost – ima najboljši program srednjeveške literature in lingvistike na svetu z vodilnimi strokovnjaki, ki tam predavajo.«

Sven, kaj je botrovalo temu, da si se vpisal na Cambridge? Lahko opišeš kakšno posebnost pri sprejemu, poleg rednega postopka preko UCASA?

Univerza v Cambridgeu ima po mojem mnenju enega izmed bolj tekmovalnih in daljših vpisnih postopkov. Kot dijak sem prijavnico moral oddati že eno leto pred začetkom novega študijskega leta, s čimer Cambridge nekako loči dijake, ki še ne vedo točno, kaj bi počeli v prihodnosti, od tistih, ki točno vedo, katero akademsko pot bi ubrali. Od vseh pripetljajev lani mi je v spominu najbolj ostal SAQ – supplementary answer questionaire. To je poseben portal, preko katerega univerza dobi temeljit vpogled v dijakov akademski profil. Prav tako sem moral pri angleški literaturi, slovenščini, nemščini in filozofiji, torej vseh humanističnih predmetih, natančno opisati učni program; katera literarna dela smo jemali ter kako suveren sem pri vsakem od jezikov. Konec oktobra sem moral v Zagreb na sprejemne teste, ki so del prijavnice. Prvi del testa je bil bralno razumevanje – preverjanje, če lahko pod časovnim pritiskom izluščim bistvo desetih akademskih člankov. Test je zasnovan tako, da niti najuspešnejši ne pridejo do konca. Drugi del pa je bil neznano besedilo, ki sem ga, v esejski obliki, moral vrednotiti glede na jezik, datum nastanka in kraja.

Cambridge je prav tako ena izmed redkih univerz v Veliki Britaniji, poleg Oxforda, ki dobre in akademsko kvalificirane dijake povabi na razgovor. Prvi razgovor je bil bolj oseben in univerza ugotavlja, ali dijak ustreza splošnim smernicam in filozofiji univerze. Tako na zelo subtilen način preverijo različna politična stališča; koliko si pripravljen sodelovati; kaj se zgodi, če pred tabo postavijo novo mnenje, kako se boš nanj odzval. Drugi razgovor pa se tiče predvsem izbire programa, pri čemer so vprašanja vedno težja, dokler nanja brez profesorjeve pomoči nisi zmožen odgovoriti.

Razlog, zakaj sem se vpisal na Cambridge, je zelo preprost — ima najboljši program srednjeveške literature in lingvistike na svetu, z vodilnimi strokovnjaki, ki tam predavajo. Kot dijak sem imel vedno veliko interesov — jeziki, literatura, filozofija, latinščina. Moj program mi pomaga združiti vse te interese na najboljši način.

Kaj pravzaprav študiraš? Zakaj si izbral ta študij?

Študiju se uradno reče Anglo-Saxon, Norse and Celtic ali skrajšano ASNAC in združuje študijo jezikov, literature in zgodovine staroselcev britanskega otočja in Skandinavije v časovnem okviru šestega do trinajstega stoletja. Študij mi je všeč iz več razlogov. Prvi je seveda, ker se imam možnost učiti novih jezikov, kar je bila vedno moja strast. Trenutno imam predavanja v sedmih različnih jezikih— v stari angleščini, nordijščini, stari valežanščini, stari irščini, latinščini, islandščini in moderni irščini. Poleg tega je eden izmed predmetov tudi paleografija (študija in dešifriranje rokopisov). Prav tako mi je študij všeč, ker si sam lahko izbereš vse svoje module — na razpolago jih imamo deset, potem pa si jih izbereš šest. S tem si sam kuješ svojo akademsko pot, predvsem s poudarkom na tem, kar želiš raziskovati v prihodnosti. Kar je tudi botrovalo mojemu vpisu na ta program, je ljubezen do irščine. Ta jezik se sedaj učim že peto leto in sem ga tako hotel nadaljevati na univerzitetni ravni. Prav tako pa bi rad dobil globlje razumevanje starejših kultur britanskega otočja in Skandinavije. Imeti sposobnost branja in dešifriranja jezika, ki je star več kot tisoč let, je ključ do razumevanja starejših civilizacij, prav tako pa se od njih lahko veliko naučimo. Moj tip študija je unikaten, saj se vse jezike učimo ab initio, prav tako pa poskušamo razumeti kulturo in običaje in jih kritično vrednotiti glede na zgodovinski kontekst.

Kateri predmet ti je najljubši?

Trenutno sta mi najljubša dva predmeta, in sicer stara irščina (Middle Irish) in nordiščina (Old Norse). Najbolj predvsem uživam v učenju obeh jezikov in povezavi literature in jezika; kako je jezik pravzaprav fluiden in kako se spreminja skozi čas. Korpus irske in skandinavske literature po mojem mnenju ni dobro poznan širši javnosti. Koliko ljudi pravzaprav pozna Táin Bó Cuailnge (The Cattle Raid of Cooley) ali Brennu-Njáls saga, pa sta to dve literarni deli, ki zagotovo sodita v literarni kanon poleg Homerjeve Iliade in Odiseje. Dandanes hitro zapademo v past, da literatura po padcu zahodno rimskega imperija leta 476 izgubi vso praktično vrednost. Tej dobi smo hitro nadeli naziv »the Dark Ages«. Česar pa se pravzaprav sploh ne zavedamo je, kakšno bogato literarno gibanje je vzcvetelo v času po petem stoletju. Gildas, sveti Patrik, Bede, Alcuin, sveti Columba in mnogi drugi kot Snori Sturluson so prispevali k intelektualnemu bazenu, ki mu kar ni in ni konca. Zato mi je proučevanje teh manj raziskanih virov in literature v tako veselje. Brati rokopise v originalu je pa seveda najboljša nagrada za trud.

Kako lahko slediš predavanjem v angleščini? Si dovolj dobro jezikovno opremljen – tudi v primerjavi z drugimi študenti z drugih koncev sveta? Kakšna je vloga latinščine pri tem?

Moram reči, da mi angleščina in razumevanje angleščine nikoli nista povzročala problemov. Že od prvega letnika gimnazije sem bil fasciniran nad tem, kako se lahko angleščine naučim govoriti kot naravni govorec; kako posnemati naglas nekoga, ki je bil rojen v Veliki Britaniji. S tem je potem prišla velika ljubezen do jezikov in angleščine ter literature. V drugem letniku na ŠKG sem za projektno nalogo napisal zbirko desetih filozofskih esejev/traktatov v angleškem jeziku. Mentorica projekta je bila prof. Schweiger Kotar, ki sem ji še vedno zelo hvaležen. Prav tako sem dve leti prebil v Kranju, kjer sem lansko leto opravil mednarodno maturo, kjer pouk vsak dan poteka v angleščini. Mislim, da me je to najbolj pripravilo in izoblikovalo za nadaljnji študij. V primerjavi z drugimi študenti moram biti iskren in reči, da se lažje znajdem v Angliji, kar se tiče jezika samega. Veliki večini drugih študentov, ki so na primer iz Francije, Španije, Kitajske ali drugih držav, se vidi velik primanjkljaj pogovorne angleščine. Standard, ki ga imamo trenutno v Sloveniji, je zagotovo občutno nad svetovnim povprečjem. Se pa razume, da ima vsak študent dobro podlago na svojem področju, kar se tiče jezika. Jaz se na primer ne moram kosati z besediščem nekoga, ki študira strojništvo in obratno. Največ dela pravzaprav ni z angleščino, temveč z novim sistemom pisanja esejev. Vem, da sem potreboval okoli 2–3 tedne, da sem se sistema navadil, potem je pa steklo. Zdaj pa uživam!

Latinščina mi ostaja vedno pri srcu. Za to se imam zahvaliti moji bivši razredničarki prof. Olgi Osredkar, ki mi je vedno spodbujala pri težjih prevodih in slovnici. Latinščina je lahko v veliko pomoč, še posebej pri akademski angleščini, ki rada uporablja bolj učene besede oziroma specifično terminologijo, še posebej pri opisovanju lingvistike in slovnice. Velikokrat se zgodi, da je koren teh besed latinski. Čisto banalen primer je na primer glagol to procrastinate ali odlašati z delom. »Pro« v latinščini pomeni »za« in »cras« pomeni »jutri«, torej to je potemtakem nekaj, česar ne storimo danes, temveč odlašamo do naslednjega dne.

»Cambridge je zelo v koraku s časom.«

Kako študiraš? Lahko opišeš svoj študijski dan?

Zelo me je pritegnil njihov način poučevanja — predavanje in supervisions. To so enourni sestanki študenta in profesorja. Vsak teden nam profesorji določijo esej, ki ga moramo napisati do naslednjega tedna. Ko se s profesorjem sestaneva, lahko z njim debatiram o svojih idejah in zastavljam vprašanja o morda neznanih temah. Kar odlikuje profesorje na univerzi, je predvsem bolj oseben pristop k študentom; pri tem pa nas ne tretirajo kot le številke. Vse od nas tudi poznajo po imenu. Prav tako vsak študent dobi svojega DoS (director of studies), ki skrbi za tvoj osebni akademski napredek. Tako univerza drži vse pod nadzorom in poskrbi, da v 24 tednih odnesemo čim več znanja.

Imaš svojega tutorja?

Tako je. Na Cambridgeu imaš na začetku leta dodeljene štiri osebe, ki skrbijo za določen vidik študentskega življenja v Cambridgeu. Prvi je College Tutor, ki je zadolžen za študentovo dobrobit in finance. Tutor je tako v vlogi drugega starša, ki mu lahko poveš vse. Tutor prav tako sodeluje z Director of Studies, ki je zadolžen za akademsko plat življenja v Cambridgeu. DoS organizira vse sestanke s profesorji (supervision) ter študentu ob koncu semestra izda potrdilo o uspehu (supervision progress report). Tutor in DoS sodelujeta tako, da prvo leto na Cambridgeu ni preveč stresno. Tretji osebi sta College Parents. Po navadi sta to študenta drugih letnikov, ki sta ali v istem ali podobnem programu. Njiju novi študenti lahko vprašajo karkoli v zvezi s študijem ali življenjem v Cambridgeu — kje je najbližja trgovina ali pa kje se nahaja ta ali oni College. Njihova naloga je, da te vodijo skozi celoten prvi semester. Seveda pa sta starša prav tako prvi kontakt. Zadnja oseba pa je College Nurse, torej medicinska sestra. Ta prav tako skrbi za fizično in mentalno zdravje študentov. Prav tako pa se lahko k njej povabiš za kratek pogovor ob čaju in piškotih. Ti štirje kontakti tvorijo študentovo podporo v Cambridgeu.

Kako se stoletja dolga tradicija UC srečuje z novodobnostjo na različnih področjih?

Cambridge je zelo v koraku s časom. Pri raziskovanju uporabljajo najmodernejše metode, pri literaturi imajo v knjižnicah sveže članke vseh akademikov. Z akademskega vidika se Cambridge pošteno trudi, da dohaja svet. Z bolj socialnega zornega kota pa se mi tudi zdi, da so naredili velik korak k bolj svetovljanski integraciji. Čeprav so nekateri collegi začeli sprejemati ženske kandidatke šele pred 30 leti, ima Cambridge trenutno dva izključno ženska collegea. Prav tako je veliko spodbujanja pri podpiranju LGBTQ+ posameznikov. V Cambridgeu imamo zelo veliko študentov iz tujine, ki naredijo mesto zanimivo in razgibano. Tu bo seveda vedno tradicija na prvem mestu, vendar imam občutek, da upoštevajo tudi bolj moderne smernice. To se med drugim v več kot 800 klubih, ki delujejo v povezavi z UC, med katerimi so tudi klubi različnih veroizpovedi. Cambridge se torej spreminja iz leta v leto in ni več slika tistega, kar si ljudje morda predstavljajo, torej center popolnega konservatizma in privilegirancev. Cambridge je v tem smislu postal veliko bolj dostopen širši javnosti. Meni kot 10-letniku se je Cambridge vedno zdel popolnoma nedostopen. Tudi študenti pripomorejo k večji dostopnosti na več načinov, eden izmed glavnih je ta, na katerega se naša generacija spozna najbolje — socialna omrežja. Ko sem bil sam star 10 let, socialna omrežja niso imela take teže v smislu promoviranja univerz na spletu, kar je posledično naredilo univerzo veliko manj dostopno tistim izven Velike Britanije. Danes pa imamo toliko različnih forumov in platform (Instagram, Facebook, YouTube), kjer se lahko na bolj človeški način povežeš s študenti in pravzaprav vidiš, da so ljudje kot vsi ostali.

Kaj te najbolj navdušuje na predavanjih? Osebnost predavateljev, njihovi pristopi, vsebina predavanj?

Predvsem manjše število študentov v predavalnici. Moj program je že tako ali tako eden izmed manjših — vsako leto se jih prijavi okoli 200, sprejmejo pa jih okoli 20. To je tisto, kar odlikuje Cambridge — da od 20.000 prijavljenih po navadi sprejmejo največ 3.500 kandidatov. S tem predavalnice niso prepolne in tako je vsak od študentov deležen poučevanja ena-na-ena.

Vsebina predavanj mi je vedno zelo zanimiva, predvsem prezentacija akademskega materiala. Profesorji v predavanjih večinoma obnavljajo različne akademske članke in kažejo odlomke iz različnih literarnih del. Kar pa me je najbolj šokiralo (na pozitivno seveda), je to, da profesorji predstavijo akademike, s katerimi se sami ne strinjajo, tako da nam študentom ustvarijo holistično sliko nekega argumenta ali problema.

Pri tem vprašanju seveda ne morem mimo humorja. Skoraj vsi moji profesorji se zavedajo, da sta srednjeveška lingvistika in literatura lahko precejšen zalogaj, še posebej za čiste začetnike. Tako vedno znajo popestriti predavanje z malce humorja. Velika večina profesorjev je zelo dinamičnih, radi se premikajo po predavalnici, krilijo z rokami in res pokažejo, kako predani so svojemu predmetu. Prav tako se mi velikokrat zgodi, da moram prebrati knjigo, ki jo je napisal moj profesor. Torej, če česarkoli ne razumem pri branju, ga lahko vprašam po naslednjem predavanju.

Kar pa me najbolj navdušuje glede predavanj, je nekaj, kar imenujemo inter-subject mobility. Vsem študentom je tako dovoljeno se udeležiti kateregakoli predavanja, ki ni del tvojega programa. Tako se včasih, ko imam preveč časa, odločim, da grem na fakulteto za klasične študije in poslušam druge predavatelje.

Kako se razumeš s sošolci, ki prihajajo s celega sveta?

Moram reči, da se zelo dobro razumemo. Na Cambridgeu imamo študenti nešteto možnosti pri spoznavanju drugih ljudi. Najprej seveda college parents, potem pa v prvih tednih spoznaš veliko ljudi iz svojega collega (zame je to Gonville and Caius College) oz. programa, potem pa še iz ostalih klubov (societies). Velika večina mojih prijateljev je razumljivo iz Anglije ali Irske. Poznam pa tudi veliko študentov iz Francije, Singapurja, Kitajske, Skandinavije, vzhodne Evrope itd. Res je lepo biti v isti predavalnici z ljudmi, ki se zanimajo za zelo podobne stvari. Prav tako vsi prihajamo z različnim akademskim predznanjem, kar koristi vsem nam, kajti vsi se na ta način dopolnjujemo. Vsak petek ASNAC society organizira tudi ASNAC pub, tako da se lahko še dodatno povežemo vsak teden. Naslednji semester na primer imamo black tie dinner z vsemi študenti iz mojega programa. Vedno se nekaj dogaja in vsi moji sošolci so po mojem mnenju zelo dostopni in spoštljivi ljudje. Zanimivo je, koliko dobra izobrazba, spoštovanje in strpnost do drugih lahko spremenijo človeka na bolje.

»ŠKG me je naučila, da je pomembno biti človek, ki ima dobre navade in določena mnenja, če ne ga svet izrabi za svoje namene, ki niso vedno dobronamerni.«

Katera znanja in veščine, ki jih sedaj najbolj potrebuješ pri svojem študiju, si dobil na ŠKG?

Predvsem mi najbolj koristi znanje humanističnih predmetov (zgodovina, umetnostna zgodovina, književnost), jezikov (angleščina, nemščina, latinščina, francoščina) in vere in kulture. S samozavestjo lahko rečem, da so mi profesorji pri teh predmetih izjemno pomagali pri medpredmetnem povezovanju, kar uporabljam še dandanes v svojih esejih. Biti mladi raziskovalec in humanist v pravem pomenu besede ne temelji na ločevanju, temveč združevanju različnih disciplin in občudovanju, kako ena prehaja v drugo in obratno. To me je naučilo vzročno-posledičnega mišljenja. Predznanje latinščine mi seveda pride najbolj prav. Pri stari angleščini in nordijščini mi prav pride znanje nemščine, pri paleografiji pa metodologija, ki smo se je učili pri zgodovini. Vera in kultura pa poveže vse moje znanje v zaokroženo celoto, predvsem, ker je obdobje, ki ga preučujem, prežeto z idejo zgodnjega krščanstva in cerkvenimi doktrinami. Na splošno mi je ŠKG dala veliko splošnega znanja, ki ga večina mojih sošolcev pogreša. Naučil sem se kritičnega mišljenja in odnosa do učenja. Vedno se lahko izboljšaš na kakršenkoli način, pa naj bo to v pisanju, komunikaciji ali pa v odnosu do samega sebe in drugih.

Kaj si na ŠKG in v JDD pridobil za osebnostno rast, kar ti sedaj koristi, ko si daleč od doma med tujci?

Predvsem osebne vrline in kaj pomeni biti del skupnosti. Pomembno je biti človek, ki ima navade in določena mnenja, če ne ga svet izrabi za svoje namene, ki niso vedno dobronamerni. To skupnost sem občutil predvsem v povezanosti našega razreda ter drugih sošolcev vzgojne skupine v JDD-ju. Nikoli nisem občutil samote in vedno, ko sem mislil, da je vsega preveč, je bil vedno nekdo pripravljen za pogovor. Odhod v Cambridge je bila velika sprememba v mojem življenju. Ko človek odide v svet, se hitro zgodi, da je vsega preveč. ŠKG pa me je naučila, da je vedno nekdo pripravljen pomagati, vedno je čas za molitev in osebno rast. Prav tako je popolnoma sprejemljivo biti drugačen od ostalih. Želimo dihati na svoj način in ubrati svojo pot, čeprav se zdi pot drugih lažja in bolj konformistična. Naučil sem se strpnosti do drugih, predvsem, da vsi ne bodo vedno istega mnenja. S tem sem se sprijaznil, kajti življenje postane lažje, če sprejmemo drugačnost, ne kot nekaj invazivnega, temveč pa kot dobro popotnico za prihodnost. Seveda pa je pomembno spoštovanje tradicije in ostajati zvest samemu sebi. Gre namreč za neko notranje ravnovesje med sprejemanjem novega in ohranjanjem starega.

Sven je v svojem zahvalnem pismu profesorskemu zboru in vzgojiteljem takole povzel mesto ŠKG in JDD pri njegovi vzgoji in izobraževanju:

»Ob tem, da sem bil prejet na Cambridge, sem pomislil, kakšno pot sem opravil, na vse dobre ljudi, ki sem jih spoznal, in kaj so mi ti dali. Prišel sem do spoznanja, da ste Vi, prof. Osredkar, igrali eno izmed najpomembnejših vlog v mojem akademskem življenju., Podpirali ste me tudi kot dijaka, ki morda ni bil nikoli prepričan v svoje zmožnosti. Kot naša razredničarka ste mi pokazali, na kakšen način lahko razvijem svoje talente in jih namnožim in ne le zakopljem. Zato sem Vam neskončno hvaležen. Ti dve leti na ŠKG mi bosta za vedno ostali v lepih spominih. Sošolci, profesorji, vzgojitelji in ostali so razlog, zaradi katerega lahko svojo izobrazbo nadaljujem na eni izmed svojih sanjskih univerz. Predvsem sem hvaležen celotnemu učiteljskemu zboru; prof. Bolti, ki me je vedno vzpodbujala pri doseganju višjih ciljev pri nemščini, prof. Gomboc, ki me je s svojim znanjem in dobrino navdušila nad študijem literature in jezikoslovja, prof. Pavliču, ki je vedno verjel vame, čeprav mi matematika včasih ni šla dobro od rok, prof. Brajkovič, ki me je naučila vestnosti in discipline pri delu, prof. Pergerju, ki je ure kemije vedno popestril s svojimi šalami, našteval bi lahko v neskončnost. Res bi me razveselilo, če bi ostalim profesorjem lahko posredovali te pozitivne misli, saj so vsi zaslužni za moj/naš uspeh. Pot je bila dolga in strma, ampak kakor pravi pregovor “per aspera ad astra”«.

Za konec – ne morem mimo odlične tradicije zborovske glasbe na UC. Si že bil na kašnem koncertu Choir of King’s College?

Tako je, Cambridge je znan po naši zborovski tradiciji. Vsak College ima svoj komorni zbor. Trenutno sem del Peterhouse College Choir. Vadimo štirikrat na teden po dve uri. Nastopamo po celotni Veliki Britaniji ter načrtujemo druge nastope onkraj otoka. Prav tako pa ima Cambridge manj resne, vendar odlične zbore kot na primer Cambridge Gospel Choir ali pa Cambridge Show Choir. Se nameravam udeležiti enega iz King’s College Choir koncertov v naslednjem semestru.

Pa še to

Mogoče še ena zanimivost za konec. Naš teden v Cambridgeu se začne s četrtkom in ne ponedeljkom. V sredo nam je dodeljen esej, ki ga moramo napisati do naslednje srede in ga poslati profesorju. Potem pa se cikel začne na novo z naslednjim četrtkom.

Če se ima kdorkoli namen vpisati, ima dobre ocene in izstopa od povprečja, naj se ne boji Cambridgea. Vsak ima realno možnost in če imaš motivacijo in ljubezen do tega, kar počneš, sploh ne bi smelo biti težko.

Hvala Svenu za prijeten pogovor in nadvse zanimiv vpogled v njegovo študijsko pot. Želimo mu še veliko veselih akademskih izzivov!

Pogovor je pripravila Lily Schweiger Kotar.

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.