Pradavni Perzijci so jo igrali,
štiri na tretjo potenco so polja,
vojska nebrojna skrivnosti vesolja,
med črnim in belim pripeke, zmrzali.
Malo za šalo, malo za zares: častilci boginje Caïsse so v naši knjižnici in nasploh v šoli dobrodošli. Božica, kot bi ji rekli stari Slovani, je izmišljeno božanstvo, kraljevska igra pa je v naših logih še kako dobro zapisana. V knjižnici imamo poleg prikazovalne table z magnetnimi ploščatimi figurami kar nekaj manjših in velikih garnitur, kjer se mojstrijo starejši in mlajši učenci. Pri mlajših se sicer pogosto omenja besedica »žri«, vendar se spopadajo, kakor je treba: najprej kmetje, lahke in potem težke figure. Igra se mora čim bolj razviti.
Deveto leto šolanja je odneslo nekatere izvrstne igralce, ki so se urili tudi v italijanski obrambi: Tadeja, Matevža, Janeza Geča Mravljeta in seveda Blaža, ki se v črno-belih stvareh dobro preskuša tudi v kroglovju. Člani šahovskega krožka pod vodstvom Lize in Anžeta se mojstrijo ob torkih, igra pa se tudi na mizah ob oknih v zgornjem nadstropju. Šah je res igra, ki mojstri duha in telo, v bližnjem Tacnu pa bi se lahko preskusili tudi v igri, ki ji domačini v šali rekajo »šah na divjih vodah«, vendar pa za to inačico potrebuješ čelado 🙂
Knjižničar Miha iz barjanske ruske rodbine je zadovoljen, če se učenci preskušajo na 64 poljih, saj se tudi sam doma rad pomeri predvsem z najmlajšim Janezom.
In ne pozabimo na zelo pomembno krilatico: »Kaj je cilj šahovske igre?« »Matirati nasprotnikovega kralja.«
