Prav lep dan se je naredil. Pošteno mrzel, vendar tudi jasno lep in poln poznojesenskega sonca. Pa smo šli, nas 12 in gospod knjižničar. Letos smo na knjižni sejem odšli kar z mestnim avtobusom, in sicer z osmico, ki te pripelje naravnost pred Gospodarsko razstavišče. Organizatorji sejma so se tako lepo dogovorili z Ljubljanskim potniškim prometom in Slovenskimi železnicami za zastonj ali napol zastonj prevoz, da se je tako obisk sejma kar občutno povečal. Na poti na sejem se nam je pridružila sestra Mojca. V hali A pa knjig kolikor hočeš, najrazličnejših, z znatnimi popusti. Srečali smo gospoda Rodeta, direktorja Družine, pogovarjali in fotografirali smo se s Primožem Suhodolčanom, ki nam je razložil, da je prav on bil Peter Nos, ker se je kar naprej prekopiceval in staknil modrice na kar najbolj različnih mestih. Uroš Hrovat je Sergeju narisal super risbo, da si jo je ponosni mladenič zvil in vtaknil pod pazduho.
Podali smo se nazaj z ljubljanskim osmercem, ah ne: avtobusom številka 8 prav do postaje Podgora, ki je le streljaj od Prušnikove. Bili smo žejni in lačni, vendar nadvse zadovoljni. Tistih nekaj korakov pa smo se učili po kitajsko reči, koliko stane kepica sladoleda. Povprašajte koga iz knjižničarskega krožka, z veseljem vam jo bo zarobil po kitajsko: 冰淇淋是多少钱？ 
