Na praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi učenci naše šole skupaj z učitelji vsako leto nekam poromajo. Letos so si za cilj izbrali romarsko cerkev v Crngrobu pri Škofji Loki. Na pot so se podali z vlakom, in sicer z bližnje postaje Vižmarje. Ljudska etimologija imena Vižmarje pravi, da so nekdaj romarji tako govorili, ko so ugledali Marijino cerkev na Šmarni gori: »Viš, Marija!« Cerkve Marijinega oznanjenja pod Križno goro mladi romarji niso videli, so jo pa slutili v svojih srcih. Vlak jih je popeljal na škofjeloško Trato, odondod pa so se podali do Sv. Duha. Tam so pri kapelici zmolili desetko rožnega venca: starejši učenci za mlajše, učitelji za učence in učenci za učitelje. Duhovni mir, ki je ob Sori po Savi zavel tudi na Štulo, kjer so v Zavodu sv. Stanislava ostali le redki zaposleni (in naši dragi součenci iz ZGNL, ki so dobili obisk vrstnikov iz Jarš in z Globokega), nas je na praznik združeval. Romarji so se na jasi okrepčali, potem pa jo skozi gozd mahnili vse do Crngroba. Ime prihaja iz nemščine, saj so tukaj v 12. stoletju briksenški škofje naseljevali Nemce s Tirolskega, povezuje pa se z Ehre in Grube, čimer pripisujejo dva različna pomena.
Starodavno cerkev je predstavila učiteljica Sara Drnovšek, v mašni daritvi, ki ji je predsedoval kaplan Marko, pa je zavzeto sodelovalo celotno mlado božje ljudstvo s šole, ki nosi ime po pokojnem ljubljanskem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju. Z evharističnim kruhom, ki smo ga zaužili, smo se združili z Jezusom, čigar mati Marija je rekla svoj da veselemu oznanilu nadangela Gabrijela. Jezus Kristus, ki je v svojem telesu premagal smrt, je zares naša pasha, saj nas je povedel iz smrti v življenje. Božji mir in blagoslov, ki sta nas prevevala, sta prežemala tudi naše odnose, saj smo znali potrpeti vročino in se izkazali kot vredni romarji.
Učenci iz prve triade so se nazaj v Ljubljano podali z avtobusom, vsi drugi pa s tirnim vozilom brez pnevmatik. Vlak, ki je tiho pripeljal čez Medvode do šentviških Vižmarij, je spet pričaral znane obrise naših škofovih zavodov. Malo utrujeni, pa vendar zadovoljni smo se zlili nazaj v domače prostore in se malo okrepčali. Ni kaj, ob letu osorej pa poromamo kam drugam.
