Šola na Štuli
prvega rujna,
v šolski je culi
glej, radost prebujna.
Spet v šoli smo zbrani
učenci, učeči,
vsi z upom navdani,
za bližnje čuječi.
Zadnji teden počitnic, ko je obilno jokalo nebo, se je prelil v malo oblačni 1. september. Za koga je to čisto navadni dan, za večino pa dan, ki je prav poseben. Seveda: prvi šolski dan je to. Morda se je kdo zbudil s cmokom v grlu, prepričan pa sem, da je večino naših učencev, ko je odprla oči, spreletela sladka zavest. Zavest, da bodo srečali stare prijatelje, da se bodo spet na kratko sprehodili s pogledom na Šmarno goro in Rašico ter vstopili v svoj ljubljeni hram talentov. In tako je bilo. Šola se je kot vedno odprla že ob pol sedmi uri, po avli so zadonele dobro znane melodije, potem pa so se začeli zgrinjati tisočeri konji z Ottovimi in Dieslovimi motorji, v njih pa starši in učenci. V prvi triadi so malce iskali svoje nove garderobne omarice, a zadrega ni bila prevelika in naša velika avla je tričetrt na osmo medse sprejela vse, mnogotere učence in manj mnogotere učitelje. Pozdravila nas je ravnateljica, z besedo in posvečeno vodo nas je blagoslovil kaplan Marko. Potem smo se odpravili v razrede, nato pa predmetna stopnja k sveti maši v zavodsko cerkev, razredna stopnja pa se je posvetila prijetnemu kramljanju in spoznavanju z novim razredom, ki ga začenjajo. Prvošolci, ki bodo kmalu z velikimi očmi prestopili prag učenosti, pa se nam pridružijo proti popoldnevu.
