O Emona starodavna,
tvojih kamnov preobilo
priča, kar se kdaj je tu godilo,
o, Rimljanov zgodba slavna!
Bil je dies Lunae, ko so se petošolci naše šole podali v bližnjo Emono. Ni jih zapeljal perpedes, ampak avtobus Emonskega potniškega prometa, ki ga je vozil veseli šofer Veselko (prav zares). In prav zares je bil 17. mali traven, se pravi april. Dan je bil oblačen, vendar so bila naša srca vedra in veselili smo se novih spoznanj. In nismo bili razočarani! Najprej smo se podali do Mestnega muzeja, ki je bil včasih palača turjaških grofov. potem pa je 5. a odšel na potep do starodavnih rimskih term in krščanske krstilnice. Tam nam je vodička Tinkara natrosila obilo védenja o starodavnih časih rimske vojaške kolonije Emona, o tem, kako so se premožni Rimljani umivali in kopali v vročih in hladnih kopelih, pa tudi o tem, kako so bili kristjani, nekdaj preganjana manjšina, na velikonočno vigilijo krščeni v krstilnici – stopničastem bazenu, ki je še danes odlično ohranjen. Naslednja postaja je bil rimski trg na nekdanjem Ferantovem vrtu, kjer je v časih starodavnega imperija stal kip cesarja Avgusta, da so se podaniki vedno spominjali, kdo je njihov vladar. Potem smo se podali proti Krakovu, kjer smo si ogledali rimsko hišo in občudovali umetelno izdelan sistem ogrevanja z votlaki v stenah. Emonskim meščanom, ki so si hrano dali pritovoriti iz južnih krajev, so stregli brezpravni sužnji. Poležavali so na blazinah in jedli jedi, na katere so nadvse radi zlivali smrdečo ribjo omako iz Španije, tako smrdečo, da je še njeno ime odveč omeniti. Nazadnje smo se podali še do Mestnega muzeja, kjer smo sklenili svoje popotovanje v notranjosti, in sicer smo si ogledali starodavno rimsko cesto, ki je držala proti Siscii (današnjemu hrvaškemu Sisku), in kloako – greznico. Ta je svojemu namenu služila še do nedavnega, danes pa jo je napolnila visoka podtalnica – v belo Ljubljano se namreč steka veliko vode s skrilastih vzpetin Rožnika in Gradu.
5. b je z vodičem Davidom ubral nasprotno pot, učenci obeh razredov pa so si vneto beležili dognanja v lične delovne zvezke z naslovom »Po sledeh rimske Emone«. Ker smo bili tako pridni, je spet izostal perpedes (namreč peš, kar bi bilo kar malo dolga pot), ampak nas je nazaj zapeljal avtobus LPP. Z iskricami v očeh smo odšli na kosilo, polni starodavne zgodovine Emone in bližnjega Nauportusa (kjer stoji danes prečudni kraj Vrhnika).
