V četrtek, 6. aprila, smo v nizu predstavitev poklicev na OŠ gostili socialno delavko. Več pa kar iz njene predstavitve:
“Sem Ana, socialna delavka. Naredila sem Gimnazijo Želimlje, potem pa sem se vpisala na Fakulteto za socialno delo. Študij traja pet let – štiri leta dodiplomskega in eno leto podiplomskega študija. Jaz sem se na magisteriju usmerila v socialno delo z družino, vendar to ni usmeritev, ki bi vplivala na temo zaključnega dela ali na zaposlitev.

Zame je socialni delavec eden izmed najlepših poklicev, saj je naše poslanstvo pomagati ljudem, oziroma jih opolnomočiti. K nam ne pridejo po pomoč, ampak po moč, da bodo zmogli skozi preizkušnje, ki so jih doletele. Socialni delavci delamo z ljudmi – vsemi ljudmi. Največ pozornosti pa namenimo prav ljudem, ki jih družba odrinja na rob: Romi, posvojitve, rejništvo, azil, zasvojenosti, stari, mladi, nasilje, težave v duševnem zdravju, ljudje z ovirami, samohranilke, sirote, begunci, tujci, homoseksualci … Delamo v različnih institucijah: Center za socialno delo, šole, zdravstvo, najrazličnejša društva, komune, materinski domovi …

Socialni delavec mora znati čutiti ljudi, biti empatičen, razumevajoč. Včasih se mi zdi to zelo težek poklic, saj težko ločiš službeno in privatno življenje. Ljudje te potrebujejo tudi, ko je ura že pozno zvečer, ko si na rojstno dnevni zabavi svojih prijateljev itd. Vedno sem o ljudeh, s katerimi sem delala, zelo veliko premišljevala. Nekatere življenjske situacije so se me zelo dotaknile. Nekateri mislijo, da je za socialnega delavca dovolj, da imaš veliko srce. Tudi to je pomembno, vendar to še zdaleč ni vse. Na Fakulteti za socialno delo se učimo o ljudeh, različnih življenjskih situacijah in kako delati v določenih primerih. Delo se mi zdi zahtevno, saj je vsak človek unikat in se ne moreš naučiti kako ravnati, saj je vsak človek poseben, drugače reagira. Pri tem delu ni dovolj teorija, ampak zelooo veliko izkušenj. Kot socialni delavec moraš sprejemati vse ljudi, jih imeti rad, ne obsojati, biti brez predsodkov.

Bistvo: Socialno delo je čudovito, saj delamo z ljudmi. V vsakem človeku pa je Bog. Izaija v 43, 4 piše: Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim. Vsaj človek je dar od Boga in si zasluži našo pomoč in podporo.

P.s.: Ne misliti, da ni služb. Če se potrudiš, jo, slej ko prej, dobiš. Itak pa ni nikjer idealno. Važno je, da te veseli in napolnjuje tisto, kar delaš.

Našla nam je tudi nekaj koristnih dejstev na spletu:
Socialni delavci delajo z ljudmi, ki se v vsakdanjem življenju soočajo z najrazličnejšimi socialnimi problemi, težavami ter stiskami in jim pomagajo pri iskanju rešitev. To je področje socialnega varstva, šolstva, zdravstva, pravosodja ali gospodarstva. Glede na starost ljudi razlikujemo socialno delo z otroki, mladostniki in starostniki. Značilnost socialne problematike opredeljuje delo z družino, s prizadetimi, z ljudmi, ki imajo težave z duševnim zdravjem, z odvisniki (droge, alkohol, razvade, medsebojni odnosi), z mladimi prekrškarji, ljudmi, ki so storili kaznivo dejanje, s trpinčenimi, z revnimi, zapuščeni ali ljudmi brez doma, delo z umirajočimi in žalujočimi in druge vrste skupin ljudi, ki se soočajo s težavami vsakdanjega življenja. Odpravljanju stisk in težav uporabnikov so namenjene storitve: prva socialna pomoč kot pomoč pri prepoznavanju socialne problematike in iskanju možnih rešitev; osebna pomoč kot svetovalna pomoč posamezniku; pomoč družini in pomoč na domu, kjer socialni delavci koordinirajo različne vrste pomoči (gospodinjstvo, zdravstvena nega, socialna oskrba), ki jih uporabniki v primeru starosti, invalidnosti ali bolezni potrebujejo na svojem domu v zameno za institucionalno varstvo. Svoje delo opravljajo v ustanovah institucionalnega varstva. V domovih za stare, v socialno varstvenih zavodih za varstvo in usposabljanje otrok in mladostnikov s prizadetostmi. Socialni delavci sodelujejo s starši in jim svetujejo pri iskanju najprimernejših rešitev za njihovega otroka. Sodelujejo z drugimi zavodi in organizacijami, še zlasti s posebnimi socialno varstvenimi zavodi, varstveno delovnimi centri, invalidskimi podjetji in nevladnimi organizacijami s področja socialnega varstva. Delajo tudi v drugih oblikah institucionalnega varstva, kot so materinski domovi, zavetišča, krizni centri ali stanovanjske skupine. Kot strokovni delavci izdelajo individualni načrt, spremljajo njegovo izvajanje ali sodelujejo v strokovnih timih, vodijo skupinsko delo in uporabnikom svetujejo pri reševanju socialne problematike. Lahko organizirajo tabore, klube, skupine medsebojne pomoči, kjer se delo odvija po določenem programu. Socialni delavci v centrih za socialno delo sprejemajo vloge, vodijo postopke in izdajajo odločbe v zvezi z upravičenostjo do družinskih in socialno varstvenih prejemkov, izdajajo odločbe v zvezi z namestitvami v socialno varstvene zavode in izvajajo storitve socialnega varstva. Centri za socialno delo izvajajo večino dejavnosti z družinskega področja kot je posvojitev otrok, ureditev rejništva in skrbništva. Socialni delavci v centrih koordinirajo tudi številne programe z drugimi organizacijami s področja šolstva, zaposlovanja, zdravstva, pravosodja in nevladnih organizacij. Socialni delavci na področju šolstva opravljajo svetovalno delo. Na področju zdravstva opravljajo dejavnosti v sklopu obravnave bolnika. Na področju pravosodja delajo kot svetovalci osebam v zaporih in ob odpustu pomagajo pri ureditvi zaposlitve. Delajo tudi kot svetovalci zaposlitve iskalcem prve zaposlitve, brezposelnim osebam in težje zaposlivim osebam; načrtujejo izobraževanje in usposabljanje za brezposelne osebe. V podjetjih izvajajo svetovalno delo, posameznikom svetujejo v primerih alkoholizma, uporabe drog, izostankov z dela, posredujejo v konfliktih med sodelavci in delodajalci, urejajo probleme v zvezi z opravljanjem delovnih nalog, težavami v družini in podobno.”