Večerja zadnja skoraj mine,
obsodijo ga, pogubé.
A svetla zarja skoraj sine,
naš Bog iz groba vse temine
zmagavno vstane, stre gorje.
Na povabilo gospoda kaplana smo na začetku velikonočnega tridnevja imeli bogoslužje velikega tedna. Kaplan Marko je skupaj z apostoli iz prve triade ponazoril zadnjo večerjo. Vsak od malih učencev je povedal, kaj je zanj Jezus in kaj sveta maša. Potem so gospod kaplan in učitelji prebirali postaje križevega pota. Lepo je bilo videti do zadnjega kotička zapolnjene lesene stopnice naše avle in slišati ubrano pesem iz mnogoterih mladih grl. Čutili smo Božjo prisotnost in podoživljali težke trenutke božjega Sina, ko se je daroval za nas brez pridržkov. Spomnili smo se vseh veselih pa tudi bolj turobnih trenutkov, ki jih doživljamo v šolskih klopeh, za katedrom ali kjer koli že v šoli, v luči Gospodove žrtve pa je vse zadobilo smisel. Z umetelnega portreta nas je motril pokojni nadškof Alojzij Šuštar, ki zagotovo že zre Vsevišnjega iz obličja v obličje, in kakor da bi nam tiho voščil s pridihom dolenjske govorice: »Blagoslovljene praznike, dragi moji šuštarčki!«
