Socialni praktikum smo začeli v sredo, 19. 4., ko so nas z delitvijo svojih (pre)izkušenj močno nagovorili dijaki 2. letnika Naja Dobovšek, Anže Rifel, Julija Tomac in Damijan Vizjak. Na okrogli mizi »Nositi bremena drug drugemu« so spregovorili o ovirah, ki so jih morali do sedaj v življenju prebroditi, o izkušnji nemoči, pa tudi o hvaležnosti za tovrstne preizkušnje in za vse ljudi, ki so jim ob njih priskočili na pomoč. Okroglo mizo so sklenili s skupno mislijo, da je, v skladu z letošnjim zavodskim vodilom, delati dobro vsem tisto, kar nas v življenju resnično osreči in kar nam omogoča, da vsak dan znova postajamo boljši ljudje.

Zbrane dijake je nagovoril tudi g. kaplan, Gregor Bregar, ki je prek svetopisemske prilike o usmiljenem Samarijanu mlade spodbudil k delu za dobro, še konkretneje pa so dijaki občutek nemoči in kasneje hvaležnosti za prejetje dobrega oz. pomoči spoznali ob zabavnih preizkušnjah menjave strune na kitari in reševanja kvadratnih neenačb.

V drugem delu dneva je sledilo konkretnejše uvajanje v obisk ustanov, kjer so dijaki preživeli naslednja dva dneva. S pomočjo svetovalnih delavk ŠKG, OŠAŠ in JDD ter nekaterih zunanjih sodelavcev so se dijaki na zanimiv in praktičen način seznanili s tem, kako pristopati do oseb, ki jih bodo v prihodnjih dneh srečali, kakšne so njihove specifike, kako reagirati v različnih situacijah, ki bi jih bili lahko deležni …, spoznali pa so tudi ustanove, kamor so se odpravili naslednji dan.

Letos so dijaki obiskali domove starejših občanov Ljubljana Center, Ljubljana Šiška, Črnuče, Medvode, Mengeš in Preddvor, Mladinski dom Malči Beličeve, Materinski dom, Podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Želva, Varstveno delovni center Tončke Hočevar, Dom Matevža Langusa, CUDV Dolfke Boštjančič, Dnevni center za brezdomce, Terapevtska skupnost Sostro, Azilni dom Ljubljana in Slovensko društvo Hospic.

Nekaj vtisov s socialnega praktikuma:

»Začetka socialnega praktikuma sem se zelo veselila, hkrati me je bilo tudi strah, saj pojma nisem imela, kaj naj pričakujem. Na delavnici mi je bilo sprva zaradi toliko novih ljudi neprijetno, bila sem razočarana nad nedoseženimi pričakovanji, a se je to kmalu spremenilo. S skupino smo se bolje spoznali, vodje delavnice so bile izjemno prijazne in zabavne in čas je hitro minil.« (Julija Tomac)

»Ko smo prišli na ustanovo, nismo vedeli, kaj nas čaka. Občutki so bili mešani. V četrtek sem se prvič srečala s starejšimi, ki imajo demenco. Začudilo me je to dejstvo, saj so se na prvi pogled zdeli čisto običajni starostniki. Z njimi smo odšli na sprehod in se igrali igre spomina. Naslednji dan smo za starejše stanovalce pripravili krajšo predstavo, na kateri smo predstavili svoje talente z igranjem na inštrument ali s petjem. Ker so bili tako navdušeni nad našim nastopom, smo z inštrumenti hodili od sobe do sobe in prepevali ljudske ali narodnozabavne pesmi starostnikom, pa tudi vsem, ki smo jih srečali. Bili so zelo ganjeni, da se kdo spomni na njih in jim pride takole zaigrati na harmoniko in zapeti. To je bila zelo dobra izkušnja, saj sem spoznala osebe, s katerimi nisem vsakodnevno v stiku. Starost doživljamo kot nekaj oddaljenega, ampak tudi mi bomo enkrat v tem obdobju, ko ne bomo mogli poskrbeti več zase in bomo odvisni od drugih.« (Nika Zdešar)

»Opravljanje socialnega praktikuma v Slovenskem društvu HOSPIC mi je bilo v veselje. Naučila in spoznala sem tudi veliko novega. V okviru delavnic smo se pogovarjali z ljudmi, ki žalujejo, skrbijo za svojce z neozdravljivo boleznijo ali pa se s tem tudi sami soočajo. Dijaki smo jih obogatili s svojo čuječnostjo in sočutjem ter se poleg tega učili biti srčni. Po opravljenem praktikumu smo odšli polni novih izkušenj in spoznanj.« (Karolina Neva Škulj)

V CUDV Dolfke Boštjančič, v Dragi pri Igu

V četrtek smo se prvič odpravili na Ig, kjer smo opravljali socialni praktikum. Tam naj bi spoznali in pomagali otrokom in mladostnikom z motnjami v duševnem razvoju.

Takoj ko smo prispeli do zavoda, nas je pričakala prekrasna narava in lep sonček. Osebje nas je prijazno sprejelo in najprej so nas povabili v njihovo kavarnico. Že takoj so nas postregli mladostniki z motnjo avtizmom. Takrat smo se prvič spoznali s takimi osebami. Nato smo se razdelili v manjše skupine in skupaj z dvema sošolcema smo odšli k mlajšim otrokom. Spoznali smo njihov pouk, ki je preprost in sproščen, poleg tega pa jih je v skupini le pet. Po končani šolski uri pa smo se z otroki igrali. Ker imajo motnje v razvoju, nobeden od njih ni bil zmožen govoriti, pa vseeno smo se vse dogovorili, pokazali so s kretnjami in slikicami, ki jih uporabljajo kot pripomočke. Otroci so bili zelo prisrčni in veseli. Ker so na urniku imeli terapijo z gongom, smo se je udeležili tudi mi. Bilo je zelo zanimivo. Otroci so se ob tem zelo umirili in bila je zelo zanimiva izkušnja.

V petek smo se spet odpravili v skupinice. Danes smo odšli na sprehod. Z dvema deklicama smo si naredile venčke iz regrata. Zelo lepo je bilo gledati, kako sta bili veseli take malenkosti. Otroci so mi res prirasli k srcu in žal mi je bilo, ko sem morala oditi.

Izkušnja mi bo za vedno ostala v lepem spominu. Toliko nasmejanih in energije polnih obrazov učiteljic, ki so kar žarele ob delu z otroki in so ti z vsem veseljem razlagale svoje dogodivščine. Res so nas lepo sprejeli. Pa tudi iskreno veselje otrok, ko smo se z njimi igrali in pogovarjali. Želim si, da bi imela v življenju še veliko takih izkušenj.

Manca Sečnik