Takoj po prihodu nam je prijazna kuharica postregla z odlično večerjo. Nato smo se dobili v skupnem prostoru in se tam preko različnih sličic, ki smo jih morali sestaviti kot sestavljanko, razdelili v skupine. Razmišljali smo o preteklih dogodivščinah, ki smo ji preživeli skupaj, in si izbrali eno, ki nam je bila najbolj pri srcu. Vsaka skupina jo je nato tudi dramsko uprizorila. Ugotovili smo, da se spominjamo zelo različnih stvari: od ur s profesorico Brajkovič, ko se pritožuje nad uničeno šolsko lastnino, ki jo uporabljajo samo profesorji, in poučnih ur z našim (na žalost) bivšim profesorjem Rozmanom o tem, kakšne hlače so in kakšne niso primerne za v šolo, do vseh ur, ki so se »pretakale« med razredi. Nato smo se ob pozni uri in bolj kot ne izmučeni odpravili še na pogovore v parih. Bili so prijetni, vendar utrujajoči. Za konec večera in zaključek dneva smo še zmolili in se nato odpravili spat.

Naslednje jutro so nas vsekakor prezgodaj zbudili animatorji in nas napodili ven na mrzel oziroma bolje rečeno leden svež zrak. Gospod Čemažar nam je ves vnet razlagal pravila za neko igrico, a je v resnici zanimala samo njega in še nekaj drugih jutranjih ptic, ki so se bile ob tej uri zmožne igrati igro, ki je vsebovala tek. Ko je rahlo razočaran ugotovil, da je to očitno vse od jutranje telovadbe, smo zmolili in se lačni odpravili na zajtrk. V skupnem prostoru in ob spremljavi kitare smo zapeli nekaj naših najljubših pesmi in nato nam je kaplan naročil, da izdelamo drevo, ki mora imeti korenine, deblo in liste. V koreninah naj bodo na listkih, ki nam jih je dal, napisane stvari iz preteklosti, v deblu za sedanjost, v krošnji pa za prihodnost. Nekateri so stvar vzeli malo bolj resno od drugih, zaradi česar smo se kdaj tudi nasmejali, kdaj pa tudi ostali brez besed, zgolj z občutjem, da je bližnjemu težko, ko pomisli, česa ga je zares strah. Ko smo v skupini umetniško izoblikovali svoja drevesa, ki sedaj visijo na steni razreda, je gospod kaplan oznanil, da moramo na sprehod, če želimo dobiti svoje kosilo. Popoldne smo se odpravili v cerkev, kjer smo lahko po želji odšli k sveti spovedi, tisti, ki tega niso želeli, pa so imeli priložnost, da so temeljito razmišljali. Seveda nekateri niso znali biti tiho, ampak na njihovo srečo je bil kaplan tako ali tako v spovednici. Po okusni večerji smo imeli malo prostega časa. Skozi dan se nam je pridružil tudi naš razrednik. Skupaj smo bili tako pripravljeni na najbolj naporen del naše duhovne obnove – pogovor o vzdušju v razredu. Ko smo rešili bistvene probleme, smo se na pobudo enega od sošolcev rokovali med sabo in zraven izrekli besede Mir s teboj! To je bilo zelo dobrodošla in blagodejna gesta. Po napornem večeru smo bili med seboj bolj ali manj spravljeni in pomirjeni.

V soboto zjutraj so se na dvorišču prikazali še bolj zaspani obrazi kot v petek. Na hitro smo zmolili, nato pa pojedli zajtrk. V skupnem prostoru smo se zopet razdelili v skupine in zapisali naše obljube razredu posamično in kot skupina. Nato smo imeli kot razred še čas, da se odločimo, kaj bomo v zaobljubo napisali kot razred. Vse tri zaobljube smo prebrali pri maši in se tako zaobljubili razredu in tudi Bogu. Po pospravljanju sob smo naredili še refleksijo in »škljocnili par fotk«, se po kosilu odpravili na avtobus in se utrujeni, a zadovoljni, odpeljali domov.

Duhovna obnova je bila lep zaključek leta z razredom. Skupaj smo preživeli lep vikend, se marsikaj naučili in rešili. V Liboje smo se tako pripeljali veseli, polni pričakovanja in energije, iz njih pa smo odšli izčrpani, a vendar zadovoljni in pomirjeni ter morda bogatejši za kakšno prijateljstvo.

Brina Manja Čuš, 2. a