Prispevek o ekskurziji v oddaji Tednik.

Sestavek dijakov I. Gimnazije v Celju.

V sredo, 25. oktobra, smo se nekateri dijaki odpravili na ekskurzijo na Poljsko. Naša ekskurzija se je začela s prihodom škofijcev na zbirno mesto pri Zavodu sv. Stanislava. Tam nas je že pričakal avtobus. Naš prvi postanek je bil v Celju pred dvorano Zlatorog, kjer smo pobrali svoje sopotnike z gimnazij Brežice in Celje. V Mariboru se nam je pridružila še 3. gimnazija Maribor. Z nekaj postanki je vožnja trajala 11 ur. Med potjo proti Poljski nam je profesor zgodovine in direktor Sinagoge Maribor razlagal delovanje fašizma in nacizma na naših tleh, potem pa še zelo podrobno predstavil koncentracijsko taborišče Auschwitz. Pretresljive pripovedi izvajanja holokavsta so nas vpeljale v glavni namen naše ekskurzije – spomin na strahote 2. svetovne vojne. Skozi ekskurzijo nas je spremljal citat: »Tisti, ki se zgodovine ne spominjajo, jo lahko ponovijo.« Ob treh popoldne smo naposled prispeli v Krakov, ki je bilo včasih glavno mesto Poljske, še danes pa je zelo obiskana turistična atrakcija. Mesto je zelo lepo. Po centru je zelo urejena cona za pešce, nad njo pa se dviga grad Wawel, kjer so bili kronani in pokopani poljski kralji. Na grajskem dvorišču je postavljena majhna krakovska katedrala. Kljub oblačnosti smo začutili pravi duh mesta. Na glavnem trgu smo dobili tudi nekaj prostega časa. Zvečer smo se odpravili v mestece Auschwitz, kjer smo prenočili.

Naslednji dan se je naše razpoloženje povsem spremenilo. Iz evforije je nastal občutek tihega srha pred trpljenjem, kajti ogledali smo si kraj, kjer je svoje nedolžno življenje izgubilo 1,5 milijona ljudi – Auschwitz. Skozi celotni ogled taborišča nas je spremljal občutek, da se je tu dogodilo nekaj zares strašnega. Šele takrat se resnično zavedaš, kakšno srečo imaš, že da si svoboden, kaj šele, da so ti zadovoljene vse standardne potrebe.

O svojih šolskih navadah smo se pogovarjali s svojimi vrstniki z drugih gimnazij ter skovali nova prijateljstva. Tudi škofijci, ki se prej nismo dobro spoznali, saj smo bili iz različnih letnikov, smo si postali bolj domači. Če odštejem pomanjkanje spanca (kar načeloma ni velika težava), je bila ekskurzija izvrstna.

Luka Podgoršek

Najbolj se me je dotaknila pripoved gospe Vrščaj, saj je celotno podobo taborišča postavila v povsem drugo luč.

Kar pa mi še vedno ostaja razumsko nemogoče dojemljivo, je misel, ki so jo v sebi nosili glavni voditelji poboja. Sprašujem se, kolikšen je bil dejanski vpliv manipulacije in kolikšen zgolj čisto sovraštvo. Kajti sovraštvo nositi v sebi človeka zagreni, ampak ko le-tega izlije na povzročitelje, se počuti kot hudodelec, kako drugače so morali razmišljati tisti …

Vendar pa me razmišljanje o tem, kakšne vrste sovraštvo jih je vodilo, pušča prazno. Kar je sedaj potrebno storiti, je, da ne ponovimo podobne napake, kajti sicer je spominjanje brezplodno in služi le samemu sebi. Zato sem hvaležna vsem, ki so nam pomagali k razumevanju preteklosti z osmišljanjem svojih tragičnih spominov.

Marjeta Mavri

Na začetku nisem bila prepričana, če je bila prijava na to ekskurzijo prava odločitev, saj nisem poznala nobenega od ostalih udeležencev, kasneje pa se je ta strah izkazal za popoln nesmisel. Všeč sta mi bila vzdušje in sproščenost čez celotna dva dneva, vsi udeleženci, spremljevalci, hostel, navdušenost našega vodiča po Krakovu, svoboden sprehod po mestu …

Všeč mi je bilo tudi to, da smo se na taborišče pripravljali že med vožnjo, in zgodbe gospe Sonje in ukradenih otrok, ki so nas začasno postavile v čas takratne krute realnosti. Čeprav smo se na to, kar bomo videli, pripravljali, si vseeno nisem mogla niti predstavljati obsežnosti teh objektov in občutka, ki me je navdal, ko sem zagledala čope odrezanih las ali utesnjenosti ob sprehodu skozi plinsko celico.

Hvaležna sem, da sem lahko sodelovala na ekskurziji, in priporočam, da v naslednjih letih ekskurzijo omogočite še večjem številu dijakov, če bo to le mogoče, ker menim, da je to ena tistih stvari, ki jih v življenju moraš videti (čeprav sta pogled in vsebina težka).

Nika Kržišnik

Obisk Auschwitza si bom najbolj zapomnila po navdihujočih besedah gospe Vrščaj, da so Slovenci trpeli zato, da mladi danes imamo domovino, v kateri smo lahko srečni, v kateri smo lahko brez sramu in strahu Slovenci. Zdi se mi, da mladi Slovenijo premalo cenimo, zato so pričevanja oseb, kot je gospa Vrščaj, in objektivna predstavitev zgodovinskih dogodkov gospoda Hajdinjaka iz Sinagoge Maribor tako pomembna. Ekskurzija je tako v mojem spominu več kot izlet, je ena izmed poti, ki jo mlad Slovenec mora opraviti, da se zave, kako dragocena je svoboda, ki jo uživamo.

Nina Katarina Štular

Menim, da je bila ekskurzija zelo dobro pripravljena ter da je dosegla svoj namen. V Auschwitzu sem šele začela razumeti, kakšno gorje je bilo v taboriščih in kako so ljudje trpeli. Zelo mi je bilo všeč, ker je bila z nami gospa Sonja, ki nam je povedala svoj vtis iz taborišča, ki ga je preživela. Tako sem si lahko še bolj živo vse skupaj predstavljala. Dobro je bilo, da smo si ogledali tudi mesto Krakov, saj je zelo lepo mesto in vredno ogleda.

Mislim pa, da bi morali tako ekskurzijo organizirati za vse dijake, da bi jih ozavestili o preteklosti.

Pia Merše

Od samega ogleda sem odnesel dosti več, kot sem prvotno pričakoval. Zelo sem hvaležen vsem, ki so delili svojo izkušnjo z Auschwitzem, saj sem tako dobil opis iz prve roke.

Ekskurzija mi je bila zelo zanimiva, saj smo zares videli, kje so se te grozljive stvari odvijale, in moram priznati, da je občutek precej neverjeten, ko si zares tam. Obenem sem bil zgrožen in ponosen. Zgrožen sem bil, saj so nekateri ljudje bili res hudobni in niso cenili človeškega življenja. Ponosen sem pa zato, ker so nekateri ljudje bili res izjemno močni ter so se znali prilagoditi vsem pogojem, ne glede na to kako kruti in hudi so bili.

Zelo sem tudi vesel, da sem se naučil veliko novih podrobnosti, ki jih prej nisem vedel, ki so mi še boljše pojasnile odvijanje dogodkov.

Tjaž Črnčec

Krakov me je zelo prevzel, saj se mi je zdelo, da ima mesto resnično neko posebno dušo. V mestu se vidijo vplivi različnih časov v zgodovini. Pozneje smo se tudi sami sprehodili po mestu in bilo je res zelo lepo, tudi ljudje so zelo prijazni, cene pa so zelo nizke. Zvečer smo se odpravili proti Auschwitzu in se tam nastanili v nekem hostlu. Bilo je zelo lepo stanovanje, pa tudi atmosfera je bila prijetna.

Prav začutil sem, da je tukaj moralo pretrpeti ogromno ljudi, ki so bili zatrti in ubiti na tistem mestu. Sploh si nisem mogel predstavljati, da je tam, kjer stojim, umrlo tako število ljudi. Najbolj so me pretresle sobe, polne z lasmi, torbami in drugimi predmeti žrtev. Zastrašujoča pa sta bila tudi bunker lakote in krematorij. Sledil je še ogled večjega dela taborišča, ki je res ogromen. Tukaj se mi je zdelo grozno, ko so nam pokazali postelje, na katerih so spali, in stranišča. Ko vidiš tak objekt, si šele nekako lahko predstavljaš, kako naj bi to izgledalo v tistem času. Odpravili smo se tudi k slovenski spominski tabli in moram priznati, da je bil govor gospe pričevalke res ganljiv in pretresljiv. Menim, da brez pričevalke nikoli ne bi bilo tako kvalitetno izvedene ekskurzije. Ko smo prišli nazaj domov, smo gledali na svet drugače.

Ta izkušnja, ki sem jo doživel z obiskom takega kraja, se mi zdi zelo pozitivna in šele sedaj si lahko prav zares predstavljam to grozoto, ki se je zgodila. Zelo sem hvaležen, da sem lahko bil del te ekskurzije.

Kristjan Dvorak Drašler

Save