V Stockholm smo prispele pozno zvečer, kjer sta nas kljub pozni uri sprejela Linn in Johan, starša fantov, ki so lansko poletje z Deškim zborom Adolf Fredrik gostovali v Sloveniji in s Slovenskim otroškim zborom zapeli na dveh skupnih koncertih.

1. dan

Dan se je začel delovno, z vajami na Adolf Fredrik musikklasser, šoli z zborovskim profilom, kjer imajo učenci vsak dan uro glasbe ali zbora. Dekleta so se pripravila na popoldanski koncert v Sofia kyrka – Sofijini cerkvi, ki je ena glavnih cerkva v Stockholmu. Na njem so zapele skupaj z Dekliškim zborom Adolf Fredriks in požele ob koncu navdušen aplavz.

2. dan

Mrzla zimska nedelja se je začela s sprehodom do stolnice, kjer nas je sprejel Gary Graden, stolni kantor in prijatelj številnih slovenskih zborovskih dirigentov, ki je nazadnje obiskal Slovenijo januarja letos.

Dekleta so sodelovala pri nedeljskem bogoslužju in Gary jih je predstavil z besedami, da »se zdi, da so angeli obiskali stolno cerkev«.

Popoldne smo prav tako preživele v stolnici, kjer smo prisluhnile Bachovi Maši v h-molu, ki jo je izvajal Komorni zbor sv. Jakoba pod vodstvom Garyja Gradena.

3. dan

»Vse najboljše za te, vse najboljše za te, vse najboljše, draga Tonka …« Tako se je začelo ponedeljkovo jutro v hostlu. Nato smo se odpravili v šolo gostiteljico, kjer so se dekleta pridružila pouku glasbenih predmetov.

Uro so začeli z upevanjem in ker je bilo gostij skoraj več kot domačih dijakov, se je zdelo, da je profesorica zelo uživala v zvoku dekliških glasov, ki je napolnjeval prostor. Med prvo uro so vadili tri pesmi. Prva je bila nova za vse, zato so jo vadili vsi skupaj. Druga je bila v švedščini, zato so naša dekleta malo počivala in poslušala. Ker švedskim fantom ni šlo najbolje, so profesorici predlagali, da bi raje zapeli kakšno tako pesem, ki jo že znajo. Le zakaj ?? Za konec je profesorica izbrala švedsko pesem Och jungfrun hon går i ringen. Dekleta so hitro poprijela, saj jim je pesem domača in bile ob koncu deležne komplimenta: »Mislim, da jo znate bolje kot mi!«

Ob koncu dopoldneva je več deklet odhajalo od pouka z željo, da bi tudi pri nas imeli vsak dan eno uro zborovskega petja kar v času pouka.

Popoldanski del se je začel z Lunch koncertom, kjer so dekleta prepevala pred dijaki gostiteljske šole. Poslušalci se niso zadrževali in so po vsaki pesmi svoje navdušenje izrazili z glasnim ploskanjem in spodbudnimi vzkliki. Na delavnici, ki sta jo za dekleta domačega zbora ter naša dekleta izvedla Fredrik Winberg in Helena Fojkar Zupančič, so se skupaj naučila zapeti švedsko pesem Jag kommer av ett brusand hav in slovensko Bog daj, Bog daj.

Zvečer nas je s svojim obiskom še enkrat razveselil Gary Graden, ki je dekletom razložil, kako poslušati in razumeti baročno glasbo in Bachovo mašo, ter jim položil na srce, naj izkoristijo čudovite priložnosti, ki se jim v tem tednu ponujajo na delavnicah in nastopih.

4. dan

Danes smo se prebudili v mehko pobeljeno jutro, saj je snežilo celo noč. Dopoldne smo se odpravili v Radiohuset, kjer smo srečali Helene Stureborg, dirigentko, ki skrbi za Švedski radijski zbor. Predstavila nam je njegovo delovanje (ki je zelo podobno delovanju dekliškega 😉 , saj pevci vsaka tri leta opravijo avdicijo, s katero se jim pogodba za sodelovanje podaljša ali pa ne; tako se zamenja približno tretjina zbora) in izobraževalno delo radia, saj njihov zbor večkrat služi kot demonstracijski zbor na zborovodskih seminarjih. Tudi to jutro je bilo namenjeno enemu od teh seminarjev, zato je dekleta povabila, naj dobro opazujejo in poslušajo, kako različna bo glasba glede na to, kdo bo dirigiral.

Popoldne smo se odpravili na raziskovanje dveh muzejev. Najprej smo si ogledali slavno ladjo Wasa, ki se je potopila le pol ure po tem, ko je izplula iz pristanišča, in je bila več kot 300 let zasuta na morskem dnu, zato je ostala odlično ohranjena. Nato pa smo se vsi vrnili nazaj v otroštvo, v čas, ko so nam mame brale Piko Nogavičko, Ronjo, razbojniško hčer ter Brata Levjesrčna. V muzeju Astrid Lindgren smo se prepustili spominom in dovolili otroški duši, da spet pokuka na dan med lesenimi hišicami, poustvarjenimi po ilustracijah iz omenjenih knjig.

Dan smo zaključili z refleksijo, kjer so si dekleta podelila, kaj vse jih je čez dan nagovorilo.

5. dan

Jutro pred zaključnim večernim koncertom je bilo počasno. Izkoristili smo ga za obisk Mestne hiše, znane predvsem zaradi Modre dvorane, v kateri vsako leto podelijo Nobelove nagrade. Očaral nas je tudi opečnati izgled zgradbe z mnogimi historičnimi elementi ter Zlata dvorana, v kateri se na zlatih mozaikih odvije nacionalna in mestna zgodovina z veličastno kraljico jezera Malaar, ki nosi mesto Stockholm v naročju.

Popoldne so dekleta izvedla vajo v Adolf Fredriks kyrka, kjer so zvečer skupaj s Chamber Choir of Adolf Fredriks church zapele pred polno cerkvijo. Domačine so navdušile do te mere, da so pozabili na običajno zadržanost in švedsko oliko, ki veleva, da se med skladbami ne ploska, in so jih po vsaki odpeti pesmi nagradili z močnim aplavzom.

Po koncertu so bile vesele Slovencev, ki živijo v Stockhlmu in so jih prišli poslušat že drugič ta teden.

Ob koncu večera je pevke dirigent Christoffer Holgersson pospremil z besedami, da so resnično velik navdih s tako raznolikim programom, kot so ga odpele na nocojšnjem koncertu.

6. dan

Ob vračanju domov in večurnem čakanju na zadnje letalo, ki nas bo pripeljalo v Ljubljano, smo imeli čas razmisliti, kaj vse smo v tem tednu doživeli, koliko pomembnih in nepozabnih trenutkov nam je bilo podarjenih, koliko novega smo se naučili in kako hvaležni smo, da smo lahko spoznali Stockholm ter se povezali med sabo.

Res je bilo toliko lepega in prav od vsake pevke bi lahko objavili kakšen utrinek …

…V spominu odzvanja tudi Bachova h-mol maša in spodbudne besede Garyja Gradena. Res je bilo nepozabno.

V času priprav na turnejo in na turneji sem se naučila, da se je v težkih trenutkih  vredno  potruditi za vse lepo, kar bom doživela kasneje, ter da lahko skozi glasbo poslušalcem podarjam ljubezen in vsakemu človeku, ki je v nekem trenutku sedel v cerkvi, košček Slovenije. (Ajda, alt 2)

Ko pojem, se počutim srečno. Petje mi da občutek, da delam v življenju prav. Rada pojem, ker mi daje motivacijo za druge stvari. Petje je moja strast, vem da sem lahko vsak dan še boljša in boljša. Ponosna sem nase, kako sem zrasla s svojim glasom in res sem vesela, ko vidim, kako je zbor dejavnost, ki povezuje tako veliko število deklet, zaradi naše ljubezni do petja.

Naučila sem se, da zmorem. Zmorem premagovati svoje meje. Moje petje je dokaz za to. Turneja me je naučila, da ob garanju lahko tudi uživam. Ker smo imele lanskoletno turnejo bolj naporno (zaradi tekmovanja) kot letošnjo, se mi zdi, da je to tudi dar, da je naša generacija doživela obe “vrsti” turneje. Všeč mi je, kako znamo preklopiti iz različnih stilov pesmi (npr. Iz Even when he is silent na Ain’t no grave). 

Vztrajnost je pomembna vrlina, ki nam jo zbor da, oz. nas jo nauči nadgrajevati. (Zala, alt 2)

Na turneji sta me predvsem navdušila Garyjev zbor (St. Jacobs Chamber Choir) in radijski zbor (Stockholm Radio Chamber Choir), ker so imeli tako lep zvok in petje na tako visoki ravni. To so bila taka mini nebesa za moja ušesa (še posebej basi ;)). Mislim, da se lahko od njih veliko naučim, in zdaj imam v glavi vtisnjen nek ideal, po katerem se lahko zgledujem. Dojela sem, kako pomembno je, da zares pazim na svoj glas. Naučila sem se bolje preklapljati med trenutki, ko potrebujem koncentracijo za delo in med časom za sprostitev. (Marta, alt 1)

 Petje v zboru doda mojemu življenju fokus in pomirja mojo dušo. “Profesionalno” petje mi je res všeč, ker je pesem več kot le melodija, to poglabljanje v note mi da občutek znanja, ki ga zelo cenim.

Na turneji sem se naučila potrpežljivosti, da ne morem kontrolirati vsega okoli sebe in da je vse, kar lahko naredim, to, da se jaz potrudim in dam vse od sebe. Naučila sem se tudi pretvarjati švedske krone v evre in nekaj švedskih besed 😊. (Ana, alt 1)

Nekaj najlepšega je bilo zagotovo slišati Švedski radijski zbor (še posebej tiste maslene base), pa še srečanje z Garyjem Gradnom, kako izžareva svojo navdušenost za glasbo in živi zanjo … (Ema, alt 2)

Lepo je bilo, ko smo na koncertih videle nasmejane obraze, poslušalce, ki so uživali ob našem petju in ki so se vsakokrat navdušeno začeli ozirati drug proti drugemu, ko smo zapele Och jungfrun; kako so “vajbali” pri Ain’t no grave in Solbici ter potočili marsikatero solzo pri Even when he is silent. Veliko mi je pomenilo, da smo lahko prisluhnile različnim zborom z različnimi dirigenti, neizmerno lepo doživetje pa je bila tudi vožnja z vlakcem v muzeju in raziskovanje vile Čiračara :). 

Poleg vsega tega sem zelo utrdila prijateljstva s sopevkami, še posebej v naši “smrdeči” sobi😆, kjer sem se pogosto počutila kot njihova mamica in ob tem ugotovila, da lahko starejše pevke mlajšim veliko damo in jim pomagamo s tem, ker imamo (tudi če se tega ponavadi ne zavedamo) – veliko zborovskih izkušenj in nasvetov. Tudi na splošno sem se med sopevkami počutila zelo prijetno. Res so krasna dekleta in lepo se je bilo pogovarjati z njimi, se skupaj nasmejati raznim šalam in prigodam ter nenazadnje skupaj peti. (Anamarija, sopran 1)

Stockholm me je presenetil, predvsem ker nimam tako rada zime, ampak je mesto tako polno dobrih ljudi in lepih stvari, da si ga zagotovo želim še obiskati. In dekleta iz zbora, ona so tista, ki so mi mesto obarvala z nasmeški, lepim petjem in zabavnimi prigodami, za kar sem neizmerno hvaležna. (Jerneja, alt 2)