Obdelali smo skozi petek in soboto raznovrstno snov, bodi to Ajshil z Orestejo, Evripid z Medejo ali Sofokles s Trahinkami, bodi to izgled grške predstave in kako so bili igralci oblečeni in zamaskirani, bodi to izvor drame kot take, razlika med zvrstmi, bodi to filozof Aristotel.
Če bi želeli bolje razumeti, kaj je starim Grkom pomenila tragedija, bi morali omeniti pripetljaj, ki se je dogodil tragedopiscu Frinihu, ko je prvič uprizoril Zavzetje Mileta – gledalci so ga izžvižgali in vpili: “Kaj ima vse to z Dionizom?!” Ko se je tako njegova tragedija, beri v obeh pomenih, končala, so ubogemu Frinihu naložili kazen. Tetralogije, sestavljene iz treh tragedij in zaključene s satirsko igro, so namreč izvirale iz Dionizovega kulta in so primarno častile to antično božanstvo plodnosti – Grkom je bilo ločiti gledališče od verske prakse kar najbolj brezbožen prekršek.
V petek zvečer se je oglasila tudi igralka Karin Komljanec, katere monodramo Meduza smo gledali še za časa starega leta v decembru in bili nad njo navdušeni. Namenila se je ostati eno uro, pa smo jo kar preplavili z vprašanji glede predstave in glede njene osebne dramske poti, pa se je tudi sama hitro ogrela in ostala kakšno uro in pol, da smo se precej poslovili že s kar omečenimi srci.
Neka utrujena oseba se je menda po napornem petkovem dnevu izrazila takole:
“Sedeli smo tam in bila je tragedija.”
S tem je seveda oseba mislila le najboljše, ker namreč od vseh reči ljudje le tragedijo najbolj cenimo in ljubimo, dokaz za to pa je vsak časopis. In tudi v tem še ni bila zaobsežen ves smisel misli te osebe. Kot piscu mi je namreč znano zanesljivo dejstvo, da je tej osebi bil vikend skrajno všeč, tako da lahko izjavo pravzaprav pripišemo le humorni žilici do skrajnosti utrujenega duha, ki ne ve, zakaj je usoda namenila vsakemu dijaku, ki izbere na ŠKG grščino, tako neizbežno zavezujoč delovnik, naj ima vikend tudi še tako imenitne goste in tako izvrstna predavanja, kot jih je v resnici tudi imel.
In vendar je tako in živimo in bomo še živeli, tako da pač nimamo kaj drugega kot ponavljati za Antigono: “Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu,” ker namreč kaj pa bi še lahko ljubili, če ne bi ljubili tudi grškega vikenda v vsej njegovi esenci vikenda? Ljubiš lahko vse ali pa nič, če pa ljubiš nič, si pravzaprav že nehal živeti.
In nenazadnje se posebej še zahvaljujemo Karin za obisk, razredničarki pa za organizacijo, predvsem pa za potrpljenje ob vseh trenutkih, ko je le težko nasprotovala vsem ugovorom raznoraznih ljudi glede izvedbe obeh vikendov.
Timotej Otto, 4. b
